Prvi odstavek 4. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki določa, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalca, ni v neskladju z Ustavo RS, je odločilo Ustavno sodišče v odločbi v zadevi U-I-201/19 z dne 12. maja 2022.
Terjatev za povračilo nepremoženjske škode
Ustavno sodišče uvodoma ugotavlja, da Vrhovno sodišče kot predlagatelj zahteve za oceno ustavnosti navedene določbe za zatrjevano protiustavnost izpodbijane ureditve navaja razloge, ki jih je za ugotovitev protiustavnosti 204. člena Zakona o obligacijskih razmerij (ZOR) z istega vidika navedlo Ustavno sodišče v odločbi v zadevi U-I-88/15, Up-684/12. V njej je Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost 204. člena ZOR, po katerem je bila terjatev za povračilo nepremoženjske škode vezana na trenutek pravnomočnosti sodbe, s katero je bila oškodovancu prisojena denarna odškodnina. Ustavno sodišče je tedaj najprej poudarilo, da je vprašanje, ali in kdaj osebna pravica izgubi osebno naravo, stvar presoje zakonodajalca. Sprejelo je tudi stališče, da je zakonodajalčevi presoji praviloma prepuščena tudi odločitev, pod katerimi pogoji je terjatev podedljiva. Podlaga za to je v 67. členu URS, v skladu s katerim način in pogoje dedovanja določa zakon. Zato ne gre za vprašanje, ki bi spadalo v ustavno varovano jedro pravice do dedovanja po 33. členu URS, svojo tedanjo odločitev povzema Ustavno sodišče.
Ustavno sodišče dalje navaja svoja stališča iz navedene odločbe, v kateri je ugotovilo, da lahko urejanje tega, kdaj se osebna terjatev pretvori v premoženjsko, oziroma z vidika določitve trenutka v teku pravde (na primer pravnomočnost, dokončnost), na katerega zakonodajalec veže nastop določenih posledic (na primer podedljivost terjatve), v določenih okoliščinah sproži vprašanje skladnosti take ureditve z vidika načela enakosti pred zakonom. Praviloma je namreč to stvar primernosti zakonske ureditve, v kar Ustavno sodišče ne more posegati.
Po oceni slednjega pa so v tistem primeru presojo terjali posebnost urejenega položaja oziroma namen in narava nepremoženjske škode. Opozorilo je, da je nepremoženjska škoda strogo osebne narave. Zato je za sklep o bistveni enakosti položajev treba upoštevati okoliščine, ki se nanašajo na oškodovanca. Za oceno enakosti položajev glede vprašanja, ali se strogo osebna terjatev pretvori v premoženjsko vrednost (in s tem postane podedljiva), so, tako Ustavno sodišče, torej upoštevne okoliščine, ki izvirajo iz voljnega ravnanja oškodovanca.
Ustavno sodišče je tedaj, kot zdaj pojasnjuje, ocenilo, da so bili dediči oškodovancev, ki so v istem času utrpeli nepremoženjsko škodo in so v istem času tudi izrazili voljo za njeno povrnitev v obliki denarne odškodnine, v bistveno enakem položaju. Zakonska ureditev, ki je podedljivost terjatve za plačilo nepremoženjske škode vezala na trenutek pravnomočnosti sodbe, s katero je oškodovancu prisojena denarna odškodnina, je zato enake položaje obravnavala neenako. Na uveljavljanje povračila škode je imela namreč pomembne posledice, saj je povzročila odvisnost njegove uveljavitve zlasti od okoliščin, ki niso v sferi oškodovanca.
Kot posebej problematično posledico ureditve podedljivosti terjatve za nepremoženjsko škodo pa je Ustavno sodišče štelo, da je ta še najbolj odvisna od ravnanj nasprotne stranke (zavezanca oziroma povzročitelja škode). Navedeno je, tako Ustavno sodišče, še posebej problematično zato, ker dolžnost povrnitve škode nastane že s trenutkom njenega nastanka in ne šele s priznanjem te s pravnomočno sodbo. To je po oceni Ustavnega sodišča naredilo obravnavani položaj bistveno drugačen od primerov, ko šele konstitutivna odločba pristojnega organa ustvari pravico stranke oziroma obveznost zavezanca. Zavezanec za odškodnino jo namreč lahko na zahtevo oškodovanca prostovoljno plača ali se z oškodovancem izvensodno dogovori. Ustavno sodišče je ob tem pripomnilo, da mora pravna ureditev spodbujati prostovoljno izpolnjevanje obveznosti in da stranke v sodnih postopkih čim bolj prispevajo k njihovi učinkovitosti. Ker Ustavno sodišče za različno obravnavo dedičev oškodovancev, ki ga je povzročala ureditev iz 204. člena ZOR, ni našlo razumnega in iz narave stvari izhajajočega razloga, je ugotovilo, da je bila v neskladju z drugim odstavkom 14. člena URS.
Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja
V zdaj obravnavani zadevi pa je Ustavno sodišče razložilo, da položaj iz zadeve U-I-88/15, Up-684/12 ni enak primerom, ko šele konstitutivna odločba ustvari pravico stranke oziroma obveznost zavezanca. Prav tak pa je po oceni Ustavnega sodišča obravnavani primer. Pravico iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja namreč ustvari šele oblikovalna odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obveznost slednjega, da jo upravičencu zagotovi, pa nastane z njeno izvršljivostjo. Ustavno sodišče je zapisalo, da je že v zgoraj navedeni zadevi poudarilo, da razlogi, ki so ga vodili k ugotovitvi neskladnosti ureditve iz 204. člena ZOR (in kasneje 184. člena OZ) s splošnim načelom enakosti (drugi odstavek 14. člena URS), niso upoštevni pri presoji ureditve podedljivosti oziroma prenosljivosti pravic, ki ne obstajajo, dokler niso priznane z odločbo ali sodbo. Zato za to presojo tudi ni pomembno, od kdaj v primeru priznanja pravice pripada njeno uresničevanje, ker se to vprašanje lahko odpre šele po tem, ko se pravica prizna. Zato je treba ugotoviti, tako Ustavno sodišče, da so položaji dedičev upravičencev do teh pravic, tudi do pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, različni v primerjavi s položaji dedičev oškodovancev. Ob tem je Ustavno sodišče še zapisalo, da je način nastanka pravic in obveznost izpolniti jih pomembna, ni pa edina razlikovalna okoliščina med pravico do povračila nepremoženjske škode ter pravicami iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo
Ustavno sodišče se dalje sicer strinja z Vrhovnim sodiščem, da je tudi pravica do dodatka za pomoč in postrežbo kot ena od pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, tako kot pravica zahtevati povračilo nepremoženjske škode, strogo osebna pravica. Posameznik se namreč vključi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje zato, da mu bo ob uresničitvi določenega socialnega tveganja zagotovljena socialna varnost v obliki določene denarne dajatve. Vendar navedeno ni in ne more biti odločilno za oceno o (ne)enakosti primerjanih položajev in s tem ureditve pravic, je jasno Ustavno sodišče. Njihova primerjava za potrebe ustavnosodne presoje se po oceni Ustavnega sodišča ne sme osredotočiti le na določene izbrane vidike, temveč mora upoštevati vse vidike, ki ponazarjajo naravo in namen primerjanih prvin. Le to, tako Ustavno sodišče, omogoča ustrezno oceno njihove primerljivosti za potrebe presoje z vidika splošnega načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena URS.
Ta namreč zahteva, da se pri iskanju podobnosti oziroma razlik izhaja iz predmeta urejanja. Upoštevaje navedeno je, tako Ustavno sodišče, treba ugotoviti, da sta si položaja dedičev pri primerjanih pravicah sicer enaka v tem, da gre obakrat za osebni pravici, vendar druge pomembne značilnosti delajo položaje enih in drugih dedičev neprimerljive. Med temi so, tako Ustavno sodišče, posebej ključne javnopravna narava pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, že omenjeni način njenega nastanka, namen ter način njenega financiranja. Te značilnosti tako pomembno opredeljujejo vse pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da jih po presoji Ustavnega sodišča pri primerjavi s pravico do povračila nepremoženjske škode ni mogoče spregledati. Ob tem je Ustavno sodišče posebej opozorilo, da obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje zagotavlja tudi pravice za primer zavarovančeve smrti, s katerimi se družinskim članom zavarovanca, ki so praviloma tudi njegovi dediči, zagotovi ustrezna socialna varnost, ki je zaradi njegove smrti lahko zmanjšana ali ogrožena. V okviru obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je tako skrb za dediče zavarovanca izražena na poseben način, ustrezen namenu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Navedeno je v kontekstu primerjave z vidika položaja dedičev obravnavanih pravic nedvomno pomembno, še meni Ustavno sodišče.
Zaključek
Vse opisano po oceni Ustavnega sodišča jasno kaže, da so položaji dedičev pri uveljavljanju premoženjske sestavine pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (torej tudi pravice do dodatka za pomoč in postrežbo) v bistvenem drugačni od položajev dedičev pri uveljavljanju pravice do povračila nepremoženjske škode. Načelo enakosti pred zakonom pa zakonodajalcu dovoljuje, da v bistvenem različne dejanske položaje ureja različno. Glede na navedeno je Ustavno sodišče presodilo, da prvi odstavek 4. člena ZPIZ-2 ni v neskladju s splošnim načelom enakosti (drugi odstavek 14. člena URS). Odločbo je sprejelo soglasno.
Pripravil: Patricij Maček, mag. prava
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
