Novinarsko poročanje mora biti točno, zanesljivo ter v skladu z etičnimi načeli novinarstva. Poročanje o osumljencih kaznivih dejanj ne sme biti tako, da se osumljenec prepozna. Objava osumljenčevega imena, fotografije ali drugih podatkov je dopustna le, če upravičen interes javnosti v posameznem primeru pretehta nad interesi prizadetih oseb po zaščiti njihove identitete.
Tretja toženka (založniška hiša) je na svoji spletni strani in v tiskani izdaji časopisa objavila članek z naslovom: "Z ukradeno elektriko hladil cviček" in podnaslovom: "Kazenska ovadba - osumljenec v dobrem letu oškodoval Elektro Celje za 13.000,00 evrov". Članek je bil opremljen s fotografijo hiše toženca, na njej pa ni prikazana širša okolica. Zadevna hiša je v lasti tožnikovega očeta, tožnik pa v njej prebiva z družino od leta 2013. Lastnik elektro omarice je tožnikov oče, zoper katerega je bil v teku kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja tatvine po določbi 204. člena > Kazenskega zakonika (KZ-1) v povezavi z domnevno neupravičeno prilastitvijo električne energije.
Drugi toženec (novinar) je za sum tatvine električne energije izvedel iz članka, ki ga je objavil lokalni časopis. S poizvedbami pri Policijski upravi se je prepričal, da je v teku preiskava domnevnega kaznivega dejanja. Potrdili so, da je bil opravljen ogled kraja kaznivega dejanja, da so policisti začeli zbirati obvestila in dokaze in da bodo zoper osumljenca vložili kazensko ovadbo. Ni pa pridobil informacije, kdo konkretno je bil osumljen tatvine elektrike. Dogodek je preveril tudi na terenu, kjer je govoril z mimoidočim vaščanom, ki mu je pokazal hišo, v kateri prebiva tožnik.
Tožnik je po svojih pooblaščencih zahteval objavo popravka po prvem odstavku 26. člena > Zakona o medijih (ZMed) kot tudi javno opravičilo. Sodišči prve in druge stopnje sta zavrnili tožnikov tožbeni zahtevek za javno opravičilo kot tudi za plačilo odškodnine.
Vrhovno sodišče je v revizijskem postopku ugotavljalo, ali je bila odločitev sodišč nižje stopnje o odsotnosti protipravnega ravnanja toženih strank materialnopravno pravilna.
Revizijsko sodišče se je s sodbo in sklepom opr. št. II Ips 96/2021 srečalo z vprašanjem, do kod sega meja dopustnega poročanja medijev o storjenih kaznivih dejanjih in kakšno je dolžnostno ravnanje novinarjev v teh primerih. Velja namreč načelno izhodišče, da morajo novinarji venomer tehtati med interesom javnosti po pridobitvi določenih informacij ter pravicami obdolžencev, v katere z objavljenimi prispevki posegajo.
Ob tem je sodišče poudarilo, da je ena izmed nalog tiska tudi poročanje o kaznivih dejanjih od obstoja samega suma do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka. Poročanje o kriminaliteti je tema v javnem interesu, saj se na ta način uresničuje odvračalna in zastraševalna vloga kazenskega prava ter javnosti omogoči nadzor nad delovanjem kazenskega pravosodja. O udeleženih osebah ni dopustno poročati na prepoznaven način, saj madeža, ki ga na posameznikovi podobi pusti neupravičena obtožba, tudi v primeru kasnejše oprostitve očitkov nikoli ni več mogoče izbrisati. Pri poročanju o sumih storitve kaznivih dejanj je treba ravnati še posebej previdno, npr. jasno mora biti razvidno, da gre le za sum kaznivega ravnanja, paziti pa je tudi treba, da poročanje ne pomeni vnaprejšnje obsodbe osumljenca.
Vrhovno sodišče se strinja s presojo nižjih sodišč, da je bilo poročanje o konkretnem dogodku v javnem interesu. Podan je bil sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje tatvine z domnevno neupravičeno prilastitvijo električne energije. Obveščanje javnosti pripomore k zavedanju o kaznivosti tovrstnih dejanj.
Vendar pa, kot je poudarilo revizijsko sodišče, v preučevanem primeru tožnik ni javna oseba, zato o njem ni bilo dopustno pisati na prepoznaven način. Poudarilo je, da trditev, da »naj bi B. C. kradel električno energijo« ni bila resnična, saj je bil osumljenec v resnici tožnikov oče, zaradi navedbe napačnih inicialk (B. C namesto A. C.) v članku pa je sum padel na tožnika. Dodatno je sodišče opozorilo, da novinarju uradni viri podatkov o identiteti osumljenca niso zaupali, temveč je o njej je sklepal izključno na podlagi informacije mimoidočega vaščana. Ob tem bi novinar moral ali vsaj skušal pridobiti odziv tožnika.
Sodišče je zaključilo, da materialnopravna presoja sodišč nižje stopnje o odsotnosti protipravnega ravnanja tretjega toženca ni pravilna. Poudarilo je, da ni bil podan noben resen in utemeljen razlog, zaradi katerega bi lahko o osumljencu (ki ni javna oseba) poročali tako, da ga je lahko prepoznala bližnja okolica. Kršitev tretjega toženca je toliko hujša, ker navedba v članku, da je domnevnega kaznivega dejanja osumljen tožnik, ni bila resnična, pri tem pa ni mogoče šteti, da je prvi toženec v konkretnih okoliščinah primera opravil razumen obseg raziskovanja, na podlagi katerega bi imel utemeljen razlog verjeti, da je kaznivega dejanja osumljen prav tožnik.
Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da presodi, ali so, poleg protipravnosti, izpolnjene tudi druge predpostavke odškodninske odgovornosti tretjega toženca.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
