Vendar je treba biti pri kreditnih poslih natančen. Obstaja namreč več vrst kreditnih pogodb. Te se lahko sklepajo med bankami in fizičnimi osebami, med bankami in gospodarskimi subjekti, pa tudi med gospodarskimi subjekti samimi. Za vsakega izmed teh kreditnih poslov namreč veljajo posebna pravila.
Poleg tega želim izrecno izpostaviti, da v nasprotju s splošnim prepričanjem, vsako posojilo, ki na prvi pogled deluje oderuško, v resnici še ni takšno. Za izpolnjevanje zakonskih znakov oderuštva morata biti namreč podana dva bistvena pogoja, in sicer subjektivni element (izkoriščanje stiske kreditojemalca) in pa objektivni element (nesorazmerna korist kreditodajalca).
Zakonski znaki oderuštva
Oderuško pogodbo sicer definira 119. člen > Obligacijskega zakonika (OZ). V skladu z njim velja, da če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu, je takšna pogodba nična.
Za obstoj oderuške pogodbe morate torej obstajati tako objektivni kot tudi subjektivni element. Objektivni element pomeni, da mora pri oderuštvu obstajati nesorazmerje med dajatvijo in nasprotno dajatvijo. To se v praksi najpogosteje manifestira v previsokih obrestih za dano posojilo, ali pa v nesorazmernih (ne obrestnih) stroških, ki jih mora plačati kreditojemalec, denimo v stroških za odobritev posojila, v stroških za posebno »članstvo«, ki omogoča pridobitev kredita, ipd.
Subjektivni element pomeni, da mora kreditodajalec izkoristiti neugoden položaj kreditojemalca. Zakon primeroma našteva, kdaj gre za tak neugoden položaj kreditojemalca – to je takrat, ko je ta v stiski, v težkem premoženjskem stanju, ko je lahkomiseln ali od koga odvisen. Pri tem je pomembno, da obstaja zveza med težkim osebnim stanjem kreditojemalca in nesorazmerjem.
Če vzamemo gospodarske družbe ali samostojne podjetnike, bo v praksi bo do takih situacij prihajalo, ko bo kreditodajalec denimo vedel, da je gospodarska družba ali samostojni podjetnik v poslovnih težavah, prezadolžena, ko je v različnih upniško-dolžniških sodnih postopkih, ko je na seznamu davčnih dolžnikov, ipd., in bo ta nezavidljiv poslovni položaj kreditojemalca izkoristil tako, da bo z njim sklenili kreditno pogodbo, ki bo vsebovala očitne znake nesorazmerja.
Kot sem omenil že zgoraj, se nesorazmerje pri oderuški pogodbi najpogosteje izrazi z oderuškimi obrestmi. 377. člen OZ izrecno določa, da se za oderuško pogodbo šteje dogovor, v skladu s katerim je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50% višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, pri čemer se lahko upnik razbremeni odgovornosti za oderuško pogodbo, če uspe dokazati, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti.
Izrecno pa bi želel poudariti, da tudi v primeru, če gre za kreditni posel z obrestno mero, ki za več kot 50% presega predpisano obrestno mero zamudnih obresti, se tak posel še ne šteje avtomatično za oderuškega v primeru, če gre za gospodarsko pogodbo, torej v primeru, če gospodarska družba sklene posojilno pogodbo z drugo gospodarsko družbo.
Konvalidacija
V primeru, če kreditojemalec ugotovi, da je podpisal oderuško pogodbo, ni nujno, da zahteva razveljavitev take pogodbe – prek sodišča lahko namreč zahteva tudi to, da se njegova obveznost zmanjša na pravičen znesek – v takem primeru lahko (oderuška) posojilna pogodba ostane v veljavi, vendar pa pod drugačnimi pogoji. To pomeni, da taka pogodba konvalidira. Poglavitna prednost konvalidacije pogodbe je v tem, da pogodbeni stranki kreditni posel ohranita v veljavi (kar je pogosto v interesu obeh).
Če pa se za konvalidacijo ne dogovorita, lahko prikrajšana stranka zahteva razveljavitev oderuške pogodbe. V takem primeru se oderuška pogodba razglasi za nično, kar pomeni, da mora vsaka pogodbena stranka drugi stranki vrniti vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe. Oderuški posojilodajalec mora torej vrniti oderuške obresti in druge protipravne prihodke (denimo stroške odobritve posojila), posojilojemalec pa prejeti znesek posojila.
Odškodninska odgovornost
Ničnost take pogodbe, ali pa možnost njene konvalidacije nista edini pravni posledici, ki lahko doletita oderuškega kreditodajalca. Tisti, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe (oderuški posojilodajalec torej), sopogodbeniku (posojilojemalcu) odgovarja tudi za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, a le pod pogojem, da ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti.
Odškodninska odgovornost posojilodajalca je torej podana v primeru, če posojilojemalec dokaže, da niti ni vedel niti ni bil dolžan vedeti za razlog, ki je pripeljal do ničnosti pogodbe. Za obstoj odškodninske odgovornosti kreditodajalca morajo biti sicer podani vsi štirje elementi odškodninskega delikta in sicer škoda, protipravno ravnanje povzročitelja, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo in pa odgovornost.
Kaznivo dejanje oderuštva
Oderuštvo lahko predstavlja tudi kaznivo dejanje. V skladu z 214. členom > Kazenskega zakonika (KZ-1) namreč velja, da kdor sprejme ali si za uslugo, ki jo nekomu stori, zase ali za koga drugega zagotovi očitno nesorazmerno premoženjsko korist, s tem da izrabi njegovo slabo premoženjsko stanje, hude stanovanjske razmere, stisko, nezadostno izkušenost ali lahkomiselnost, se kaznuje z zaporom do treh let in z denarno kaznijo.
Sodna praksa
Sodna praksa vsebuje številne zelo zanimive primere, povezane z oderuškimi kreditnimi posli. V zadevi VSL Sodba I Cpg 108/2017 je tako Višje sodišče v Ljubljani ugotovilo, da se sodišče zaradi nemoralnosti pogodbe ni dolžno opredeljevati do posameznih določil v taki pogodbi).
Sodišče je izrecno izreklo, da je za pravno kvalifikacijo oderuštva dovolj že to, da za stranko nastanejo oderuške posledice. Posameznik, ki je bil žrtev oderuškega kredita, se na oderuštvo lahko sklicuje tudi, če je vedel, da sklepa oderuško pogodbo. Oderuštvo je namreč tako zavržno ravnanje, da ga je treba prepovedati objektivno, in ga ne smemo dopustiti samo zato, ker je kreditojemalec "zavestno" privolil v oderuške kreditne pogoje, ker druge poti preprosto ni imel. V konkretnem primeru je jasno, da je tožeča stranka pogodbo podpisala v stiski, ko je bila ranljiva in je vedela, da se pogodba sklepa s 3 % mesečnimi pogodbenimi obrestmi.
Zanimivo sodbo je glede definicije stiske, ki je eden izmed objektivnih elementov oderuštva podalo Vrhovno sodišče RS (Sodba II Ips 373/2009) in sicer je izreklo, da kot stisko ni mogoče šteti samo slabega premoženjskega stanja temveč tudi druge vrste stiske, zlasti življenjsko nevarnost, bolezen in podobno. Obenem je izreklo, da zgolj čustvena naklonjenost tožnice tožencu, njena želja po čustveni pripadnosti ter ne zavedanje o dejanski vrednosti stanovanja ne predstavljajo zadostnih elementov za sklep, da je bila v tako šibkem in podrejenem položaju, da bi se tega moral zavedati tudi toženec in bi bilo pogodbo mogoče opredeliti kot oderuško in s tem nično.
Sklep
Oderuštvo nasploh velja za zelo zavržno in nemoralno poslovno prakso – v prvi vrsti iz razloga, ker želi nekdo, ki ima sredstva, izkoristiti slab gmotni ali tudi siceršnji položaj kreditojemalca in na njegov račun krepko zaslužiti. Iz tega razloga predstavlja oderuštvo ne le razlog za ničnost pravnega posla, ampak lahko pod določenimi predpostavkami vodi tudi do odškodninske ali celo kazenske odgovornosti kreditodajalca. Vendar pa vse kreditne posle, ki na prvi pogled delujejo kot oderuški vendarle ne smemo meriti z istimi vatli. Predvsem moramo natančno proučiti, ali pri njih obstajajo tako subjektivni kot tudi objektivni elementi oderuštva, pri čemer moramo vzeti v obzir tudi sodno prakso, ki je – kot smo videli zgoraj – v enem od primerov izrekla, da ni bistveno, da je žrtev oderuškega kredita vedela, da sklepa oderuško pogodbo, ampak, da je bistveno to, da so pri takem poslu nastale (zgolj) oderuške posledice.
Pripravil: mag. Boštjan J. Turk, direktor inštituta za civilno in gospodarsko pravo
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
