Na parceli, ki je v solasti tožnikov, se je na brežini sprožil plaz. Le-ta je bila že v osnovi nestabilna zaradi nestrokovnega nasutja zemljine in opustitve postavitve podpornega zidu, do plazu pa je prišlo poleg tega tudi zaradi izkopavanja materiala na nižje ležečih zemljiščih (prvi trije toženci) bodisi zaradi neustrezno urejenega odvodnjavanja z lastnih parcel na parcelo tožnikov (zadnji dve toženki). S primarnim tožbenim zahtevkom sta tožnika zahtevala, da toženci solidarno na lastne stroške izvedejo sanacijo plazu z nasutjem zemlje, tako da bo vzpostavljeno stanje pred plazenjem. S podrednim zahtevkom sta od tožencev zahtevala solidarno plačilo 15.689,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, delno pa je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama tožnikov ter prve toženke. V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče je v revizijskem postopku ugotavljalo, ali lahko v primeru solidarne odgovornosti višje sodišče pravnomočno odloči o prispevku posameznih udeležencev k škodi, glede prispevka preostalih udeležencev pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Vrhovno sodišče je v sklepu opr. št. II Ips 95/2021 najprej poudarilo, da gre za kombinacijo deljene odgovornosti, natančneje prispevka oškodovancev (tožnikov) k nastanku škode, in odgovornosti več oseb za isto škodo.
Institut deljene odgovornosti (171. člen > Obligacijskega zakonika (OZ)) temelji na ideji, naj nosi škodo tisti, ki jo je povzročil, ter da nikomur ni mogoče naložiti bremena odškodnine za škodo, ki je posledica neodgovornega ravnanja drugega - v tem primeru oškodovanca. Za zmanjšanje odškodnine zaradi oškodovančevega prispevka k škodi morata biti podani dve predpostavki. Prvič, škoda mora biti posledica tudi oškodovančevega ravnanja, in drugič, to njegovo ravnanje mora biti ocenjeno kot do sebe neodgovorno, neskrbno ravnanje. Da sta v obravnavanem primeru ti predpostavki izpolnjeni, sta ugotovili obe sodišči. Tako obstoj vzročne zveze kot njuno neskrbno ravnanje tudi nista neposreden predmet revizijskega vprašanja in presoje.
Za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno (prvi odstavek 186. člena OZ). Prvi trije toženci, ki so odgovorni za neposreden vzrok škode (izkop materiala na nižje ležečih zemljiščih), zato odgovarjajo solidarno. Sporno pa je, ali sta za škodo odgovorni tudi četrta in peta toženka, če bi se v postopku izkazalo, da sta z nepravilnim odvodnjavanjem soprispevali k nestabilnosti zemljišča tožnikov in s tem soustvarili odločilen pogoj za nastanek škode.
Težava je, da je pritožbeno sodišče že dokončno razrešilo odškodninsko razmerje z ugotovitvijo, da prvi trije toženci tožnikoma dolgujejo polovico celotne škode, ker sta tudi deleža tožnikov in prvih treh tožencev pri povzročitvi škode enaka, preostali del pa morata zaradi svojega prispevka k njenem nastanku trpeti tožnika sama. S tem je ustvarilo položaj, ko se zdi, da tu ni več prostora za morebitni škodni prispevek četrte in pete toženke. V nasprotnem namreč pritožbeno sodišče zoper prve tri tožence (presežnega) zahtevka ne bi zavrnilo.
Taka odločitev bi bila pravno in logično vzdržna le v dveh primerih. Prvič, ob predpostavki, da morebitno škodno ravnanje četrte in pete tožene stranke izpolnjuje ključni pogoj za ločeno, samostojno odškodninsko odgovornost. Drugič, odločitev bi bila v skladu s 186. členom OZ tudi v primeru, če bi bilo mogoče ravnanje četrte in pete toženke podrediti prvemu odstavku 186. člena OZ - ko več oseb skupaj povzroči škodo. Tak je primer prvih treh tožencev, ki so s skupnim delovanjem (izkopavanjem nižje ležečih zemljišč) neposredno povzročili zemeljski plaz. Če bi bilo ravnanje četrte in pete toženke le eno od ravnanj, ki so neposreden vzrok škode (z drugimi besedami, če bi ob prvih treh tožencih pri izkopavanju nižje ležečih zemljišč sodelovali tudi oni), potem bi skupaj z njimi in z istim deležem solidarno odgovarjali za isto denarno odškodninsko obveznost.
Vendar ostaja zaenkrat odprto, ali gre pri četrti in peti toženki za katerega od obeh opisanih primerov. K nastanku škode naj bi namreč prispevali z odvodnjavanjem meteornih in odpadnih voda na zemljišče tožnikov ter s tem sopovzročili nestabilnost njunega zemljišča, ki je bila odločilen pogoj za nastanek škode. Njuno ravnanje bi tako konkuriralo škodnemu prispevku tožnikov, kar bi imelo za posledico zmanjšanje njunega deleža pri škodi in s tem sorazmernega znižanja odškodnine. To sámo po sebi še ne bi pomenilo pravne in logične nesprejemljivosti odločitve pritožbenega sodišča - a le pod pogojem, da bi bilo v primeru ugotovitve, da sta prispevali k nestabilnosti zemljišča, sploh mogoče določiti njune deleže pri povzročeni škodi. Ker pa je to vprašljivo, je v tem procesnem položaju, ko je odškodninski zahtevek zoper četrto in peto toženko še odprt, nujna razveljavitev zavrnilnega dela odškodninskega zahtevka zoper prve tožence. Ko zahtevek zoper četrto in peto toženo stranko visi in se ne ve, ali bi v primeru dokazanosti, da sta tudi oni sodelovali pri povzročitvi škode, šlo za primer ločene in samostojne odškodninske odgovornosti, ali za primer solidarne odgovornosti za isto odškodninsko obveznost skupaj s prvimi tremi toženci, ali pa za sicer solidarno odgovornost, a zaradi zmanjšanja prispevka tožnikov za odgovornost z višjim deležem odgovornosti, taka odločitev pritožbenega sodišča ne vzdrži.
Vrhovno sodišče je zaključilo, da je pritožbeno sodišče s tem, ko je ob razveljavitvi odločitve o zahtevku zoper četrto in peto toženo stranko zavrnilo višji odškodninski zahtevek zoper prve tri tožence, zmotno uporabilo 171. in 186. člen OZ. Ni namreč izključeno, da se bo v nadaljnjem postopku izkazalo, da je zaradi ravnanj četrte in pete toženke (oziroma njunega pravnega prednika), prispevek tožnikov k nastali škodi manjši od 50 % ter da ob tem ni mogoče ugotoviti deležev vseh tožencev pri povzročeni škodi. V takem primeru bo odškodninska odgovornost tožencev višja in solidarna.
Sodišče je ugodilo reviziji, izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje razveljavilo, prav tako tudi zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje o denarnem odškodninskem zahtevku druge tožnice zoper drugega toženca in tretjo toženko ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Spoznajte LEXI
Ni vključena v vaš paket
