Tožnica je od družbe želela kupiti nepremičnino. Prodaje ni izvedla zakonita zastopnica družbe, temveč prokurist, vendar zakonita zastopnica toženke ni nikoli izjavila, da je pogodba ne zavezuje, kupnine ni zavrnila, nepremičnino je izročila v posest in plačala odmerjen davek. Tožnica je štela, da je bila prodajna pogodba s strani zakonite zastopnice toženke odobrena s konkludentnimi ravnanji in naj bi se zato štela za veljavno sklenjeno, toženka pa je temu nasprotovala.
Sodišče prve stopnje ni sledilo zahtevi tožnice za odobritev pravnega posla in tudi Višje sodišče je s sodbo opr. št. I Cpg 64/2022 pritožbo tožnice ugotovilo za neutemeljeno.
Višje sodišče je najprej ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi uveljavljene procesne kršitve niti katere druge procesne kršitve od tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Navedlo je tudi, da sodba vsebuje zadostne razloge o odločilnih dejstvih, tako da jo je objektivno mogoče preizkusiti.
Sodišče druge stopnje nadaljuje, da iz prvega odstavka 35. člena > Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) izhaja, da obseg pooblastil prokurista določa zakon. Opravičuje ga za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, izjema je odsvojitev in obremenitev nepremičnin. Dikcija drugega odstavka citiranega člena ZGD-1, da omejitev prokure nima učinka proti tretjim osebam, pa ne posega v dikcijo prvega odstavka 35. člena ZGD-1, v katerem je (z zakonom) določen obseg pooblastila prokurista, ampak se nanaša na možne dodatne omejitve pri zastopanju prokurista znotraj družbe, ki pa v razmerju do tretjih ne učinkujejo in se zato tudi ne vpisujejo v sodni register (7. točka prvega odstavka 4. člena > Zakona o sodnem registru (ZSReg)). Sodišče je tako ugotovilo, da so nasprotni pritožbeni ugovori v tej smeri neutemeljeni.
V nadaljevanju je sodišče potrdilo pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da mora biti pogodba, s katero se prenaša lastninska pravica ali s katero se ustanavlja druga stvarna pravica na nepremičnini, sklenjena v pisni obliki (52. člen > Obligacijskega zakonika (OZ)). Enako velja tudi za pooblastilo za sklenitev takšne pogodbe (75. člen OZ). To pa pomeni, da v takšni situaciji (ne za samo pogodbo ne za njeno odobritev) ni uporabljiva določba prvega odstavka 18. člena OZ, ki pojasnjuje, kateri načini izjavljanja volje so možni oziroma dopustni v tistih primerih, v katerih za sklenitev pravnega posla ni prepisana posebna oblika (pisna pogodba, notarski zapis). V tem kontekstu se tako pritožba neuspešno sklicuje na pravkar citirano določbo OZ, ko zatrjuje, da lahko neupravičeno zastopani odobritev pravnega posla prodaje nepremičnine poda (kar) s konkludentnimi dejanji (s prejemom kupnine, plačilom davka na promet nepremičnin, izročitvijo nepremičnine v posest kupcu). Odobritev pogodbe (prvi odstavek 73. člena OZ) mora biti dana v obliki, v kateri se sklepa pravni posel, torej pisno, saj je v nasprotnem primeru pravno neučinkovita – torej se šteje, da pogodba ni bila sklenjena.
Sodišče poudari, da iz navedenega izhaja, da neupravičeno zastopani (toženka oziroma za njo njena zakonita zastopnica) ni mogel na drug način izjaviti svoje volje, da odobrava po nepooblaščeni osebi sklenjen pravni posel, saj v primeru odplačne odsvojitve nepremičnin to ni mogoč oziroma dopusten način izjavljanja volje. Zaradi navedenega je višje sodišče kot neutemeljene ugotovilo vse ugovore v točkah 5, 6 in 7 pritožbe, prav tako pa je poudarilo, da v postopku ni bilo treba zaslišati zakonite zastopnice toženke, ki naj bi potrdila dejstva o ustni oziroma konkludentni odobritvi pogodbe, saj le-to ne bi imelo pomena.
Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
