Da bi pritožnik pred ESČP uspel s pritožbo, jo mora sodnik posameznik, senat treh ali sedmih sodnikov spoznati za dopustno (admissible), ob čemer prestane tudi praviloma hkrati izvedeno preliminarno meritorno (on the merits) presojo (prvi odstavek 29. člena EKČP).1 Pravila glede dopustnosti pritožb so odločilen vidik pravnega sistema EKČP, saj velik del pritožb ne prestane testa dopustnosti, zato o v njih zatrjevanih očitkih ESČP meritorno sploh ne odloča. Leta 2021 je ESČP odločilo o 36.092 pritožbah, od tega je v 32.961 primerih pritožb presodilo, da niso dopustne (inadmissible), ali jih je iz drugih razlogov2 brisalo s seznama zadev (strike out) z izdajo sklepa (decision), v zgolj 3.131 primerih pa je izdalo meritorno odločbo (judgment).3
Kriteriji dopustnosti pritožb so opredeljeni v 35. členu EKČP, temeljna izmed njih pa sta izčrpanje vseh domačih pravnih sredstev4 in pravočasnost vložitve pritožbe (od 1. februarja 2022 je pravočasna pritožba, ki je bila vložena v štirih mesecih od datuma končne domače odločitve, pred tem je bil rok šest mesecev). Z vidika v tem prispevku obravnavane teme je ključen kriterij dopustnosti iz točke (a) tretjega odstavka 35. člena EKČP - očitna neutemeljenost pritožbe (manifestly ill-founded). Za razumevanje te trditve moramo najprej pojasniti doktrino četrte instance.
Doktrina četrte instance
Prvič se je ta doktrina pojavila v sodni praksi ESČP v šestdesetih letih prejšnjega stoletja (Zadeva Belgian Linguistic case, št. zadeve 1474/62; 1677/62; 1691/62; 1769/63; 1994/63; 2126/64),5 dodatno pa je bila "dodelana" v sedemdesetih, osemdesetih in nadaljnjih letih, zlasti v zadevi Schenk proti Švici, v kateri je ESČP pojasnilo, da je
njegova naloga v skladu z 19. členom EKČP zagotavljati spoštovanje držav pogodbenic s pristopom h konvenciji prevzetih zavez. Še posebej pa ni njegova naloga ukvarjati se z domnevnimi napakami v dejanski ali pravni podlagi odločitve, ki bi jih naj zagrešilo nacionalno sodišče, razen če in kolikor bi te lahko pomenile kršitev pravic in svoboščin, varovanih z EKČP.6
Temelj, iz katerega izhaja doktrina četrte instance, je načelo subsidiarnosti, ki je eno ključnih načel ne samo konvencijskega prava, temveč tudi prava Evropske unije.7 S protokolom številka 15 k EKČP je bilo to načelo skupaj z doktrino polja proste presoje8 (the doctrine of the margin of appreciation) zapisano tudi v preambulo EKČP, s čimer so bile meje pristojnosti ESČP še dodatno formalizirane,9 sicer pa že od prej to načelo implicitno izhaja iz 1. člena EKČP ("Visoke pogodbene stranke priznavajo vsakomur, ki sodi v njihovo pristojnost, pravice in svoboščine, opredeljene v prvem delu te Konvencije"). Načelo subsidiarnosti v obravnavanem kontekstu opredeljuje pravilo, po katerem je zagotavljanje spoštovanja pravic iz EKČP veliko bolj naloga držav pogodbenic kot ESČP. To lahko in mora intervenirati samo v primerih, ko pristojni organi držav pogodbenic zatajijo pri tej nalogi.10 Enako kot načelo subsidiarnosti tudi uporaba doktrine četrte instance ni brez omejitev, saj bi to namreč pomenilo, da nobena "četrtoinstančna" pritožba pred ESČP ne bi bila dopustna, kar pa bi bilo v nasprotju z načelom učinkovitosti (Principle of Effectiveness),11 po katerem mora biti zaščita pravic iz EKČP učinkovita, ne pa le mrtva črka na papirju.12 Kot zanimivost naj omenim, da načelo subsidiarnosti ni nikakršna novodobna pogruntavščina, ampak je dobesedno "staro kot Biblija", kjer ga je tudi mogoče zaslediti.13
Iz navedenega izhaja logičen sklep, da bo ESČP zavrnilo oziroma sploh ne bo meritorno obravnavalo pritožb, ki bodo v navzkrižju z njegovimi pristojnostmi na podlagi načela subsidiarnosti in posledično doktrine četrte instance. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je to pravilo, ki pa ima izjeme. Takšne pritožbe so ena od več skupin očitno neutemeljenih pritožb (manifestly ill-founded complaints).
Očitno neutemeljene pritožbe (člen 35/3/a EKČP)
V točki (a) tretjega odstavka 35. člena EKČP je navedeno, da ESČP poleg ostalih primerov razglasi za nedopustno vsako pritožbo posameznika po 34. členu EKČP, če meni, da "je očitno neutemeljena". V praksi je to najpogostejši razlog, zaradi katerega ESČP pritožbe označi kot nedopustne. Kot take so lahko okarakterizirane, čeprav so v osnovi skladne z EKČP in vsemi formalnimi pogoji dopustnosti, vendar pa so pri njih podani razlogi za nedopustnost, ugotovljeni po vsebinskem pregledu. Očitno neutemeljena je lahko pritožba kot celota ali pa samo določen očitek v okviru širšega konteksta zadeve, zato bi bila primernejša uporaba pojma "očitno neutemeljen očitek" (manifestly ill-founded complaint). Kljub temu je iz praktičnih razlogov v nadaljevanju uporabljan pojem pritožba, in ne očitek. Večino takšnih pritožb za nedopustne "de plano" ("brez obrazložitve") razglasi sodnik posameznik (27. člen EKČP) ali senat treh sodnikov (28. člen EKČP), izjemoma pa tovrstne pritožbe obravnava senat sedmih sodnikov ali celo veliki senat v sestavi sedemnajstih sodnikov. Razvrstiti jih je mogoče v štiri skupine, in sicer v:
1. "četrtoinstančne" pritožbe,
2. pritožbe, pri katerih je povsem jasno, da ni bilo nobene kršitve,
3. nesubstancirane pritožbe in
4. nejasne ali "za lase privlečene" pritožbe.14
V nadaljevanju se posvetimo samo prvi skupini očitno neutemeljenih pritožb, ki so osrednja tema tega prispevka.
- "Četrtoinstančna" pritožba
Pojma "četrtoinstančna" pritožba ne najdemo nikjer v besedilu EKČP ali dodatnih protokolih, ampak je izpeljan iz odločbe ESČP v zadevi Kemmache proti Franciji, v kateri je obrazloženo, da
"ni naloga ESČP ocenjevati dejstev, na podlagi katerih je nacionalno sodišče sprejelo eno, in ne druge odločitve. V nasprotnem primeru bi ESČP ravnalo kot sodišče tretje ali četrte instance, kar bi predstavljalo neupoštevanje dodeljenih pristojnosti."15
Pri poimenovanju zadevnih pritožb je paradoksalno to, da je zavajajoče, saj daje vtis, da je ESČP nekaj, kar ni, zaradi česar so tovrstne pritožbe praviloma nedopustne. Ni namreč pritožbeno sodišče ali sodišče, ki lahko razveljavi odločbe držav pogodbenic EKČP ali ponovno sodi v pred nacionalnimi sodišči obravnavanih zadevah, niti ne more ponovno soditi tako, kot lahko nacionalno vrhovno sodišče. Za vložene (nedovoljene) "četrtoinstančne" pritožbe lahko rečemo, da so posledica nerazumevanja vloge ESČP in narave konvencijskega sodnega mehanizma pri pritožnikih.16 Glede na to, da se kljub obsežni sodni praksi in teoriji "četrtoinstančne" pritožbe, ki je spoznana za nedovoljeno, na ESČP vlagajo še danes (več kot 60 let po sprejemu prve sodbe ESČP),17 ni presenetljivo, pravzaprav je bilo neizogibno, da je bilo kakih ducat prvih vloženih pritožb takoj po konstituiranju Komisije18 leta 1955 "četrtoinstančnih", in sicer ravno zaradi nerazumevanja vloge ESČP in dometa njegovih pristojnosti.19 Drugi, mogoče še pogostejši razlog za vlaganje nedopustnih "četrtoinstančnih" pritožb pa je nerazumevanje vsebine pojma "pravičnosti" v kontekstu prvega odstavka 6. člena EKČP pri pritožnikih,20 saj je namreč ravno sklicevanje na kršitev pravice do poštenega sojenja iz navedenega člena pri tovrstnih pritožbah najpogostejše.21
ESČP tako načeloma ne sme ponovno presojati ugotovitev in zaključkov nacionalnih sodišč v zvezi z:
a) opredelitvijo dejanskega stanja zadeve,
b) interpretacijo in uporabo nacionalnega prava,
c) dopustnostjo in oceno dokazov v sodnem postopku,
d) "vsebinsko" pravičnostjo izida civilnega spora in
e) krivdo ali nedolžnostjo obtoženega v kazenskem postopku.
To je manifestacija samoomejevanja ESČP, ki je utemeljena na doktrini četrte instance, ta pa na načelu subsidiarnosti ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Uroš Goričan: "Četrtoinstančne" pritožbe pred Evropskim sodiščem za človekove pravice
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 14, 2022
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
