Ustavno sodišče je v odločbi v zadevi U-I-180/21 z dne 14. aprila 2022 presodilo, da za obdelavo osebnih podatkov pri preverjanju prepisanega pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja (PCT) ni zakonske podlage, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 38. člena URS. Zato je razveljavilo Odlok o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev PCT v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Odlok 126/21) ter nekatere določbe Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19.
Ustavna pravica do varstva osebnih podatkov
Ustavno sodišče je uvodoma ob sklicevanju na določbe 38. člena URS, ki urejajo človekovo pravico do varstva osebnih podatkov, poudarilo, da zahteva, da je obdelovanje osebnih podatkov predmet zakonskega urejanja, ne pomeni le golega obstoja zakonske določbe, ki omogoča obdelovanje osebnih podatkov na določen način, temveč mora biti taka zakonska določba tudi v skladu s tistimi načeli pravne države iz 2. člena URS, ki terjajo, da so določbe opredeljene jasno in pomensko določljivo tako, da jih je mogoče izvajati, da ne omogočajo samovoljnega ravnanja izvršilne veje oblasti ter da nedvoumno in dovolj določno opredeljujejo pravni položaj subjektov, na katere se nanašajo. Po oceni Ustavnega sodišča je pri ureditvi, ki se nanaša na občutljivo področje informacijske zasebnosti, v katero posega država z zbiranjem osebnih podatkov, zahteva po jasnih in pomensko določljivih določbah posebnega pomena. Če poseg v zasebnost zakonsko ni določen in nedvoumno urejen, arbitrarno odločanje državnega organa ni izključeno, meni Ustavno sodišče, ki je v povezavi s tem spomnilo tudi na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.
Načelo zakonitosti pri obdelavi osebnih podatkov
Ustavno sodišče je v predstavljeni odločbi pojasnilo, da Vlada meni, da 3. in 9. člen Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) predvidevata sprejetje in izvajanje splošnih in posebnih ukrepov za preprečevanje nalezljivih bolezni in njihovo obvladovanje ter osebe, ki so te ukrepe dolžne izvajati. Med drugim je predviden tudi ukrep nadzora vstopa v prostore, kamor po oceni Vlade spada tudi preverjanje pogoja PCT. Vendar po presoji Ustavnega sodišča tudi, če bi bilo mogoče z razlago teh zakonskih določb izluščiti pooblastilo Vladi, da v podzakonskem predpisu predvidi obdelavo osebnih podatkov, navedene zakonske določbe še vedno ne bi bile v skladu z zahtevo iz drugega odstavka 38. člena URS. Ta izrecno dopušča izključno zakonodajalcu, da določno opredeli, kateri osebni podatki se smejo zbirati in obdelovati ter za kakšen namen jih je dovoljeno uporabiti. Podzakonski predpis, ki samostojno (na konstitutiven način) določa obdelavo osebnih podatkov, po oceni Ustavnega sodišča zato ni v skladu z načelom zakonitosti (drugi odstavek 38. člena URS).
Splošna uredba o varstvu podatkov
Ustavno sodišče je dalje izpostavilo, da je smisel Splošne uredbe o varstvu podatkov, kot splošnega in temeljnega predpisa za varstvo osebnih podatkov v Evropski uniji, varstvo posameznika pred nedopustnim zbiranjem, hrambo, uporabo in razširjanjem podrobnosti njegovega osebnega življenja, ne pa blanketno dovolilo državi, da obdeluje osebne podatke. Zato po njegovi oceni določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov same po sebi ne morejo pomeniti pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov, temveč šele terjajo vzpostavitev ustrezne pravne podlage, ki bo hkrati v skladu z zahtevami Splošne uredbe o varstvu podatkov.
Prostovoljnost pri obdelavi osebnih podatkov
Vladno sklicevanje na drugi odstavek 2. člena Odloka 126/21, ki določa, da se preverjanje izpolnjevanja pogoja PCT opravi, kadar je iz dejanja oziroma ravnanja osebe, za katero se preverja izpolnjevanje pogoja PCT, mogoče zanesljivo sklepati, da je privolila v vpogled v svoje osebne podatke, je Ustavno sodišče zavrnilo. Zapisalo je, da določbe ZNB, na podlagi katerih je bil Odlok 126/21 sprejet, ne predvidevajo, da bi bila lahko privolitev, kot jo predvideva drugi odstavek 2. člena Odloka 126/21, pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov. Iz teh določb ZNB posledično tudi ni razvidno, pod katerimi pogoji bi bila lahko privolitev veljavno podana. Upoštevaje ustaljeno ustavnosodno presojo, po kateri obdelava osebnih podatkov ne sme biti izvirno (na konstitutiven način) določena s predpisom, hierarhično nižjim od zakona, pa določba o privolitvi v podzakonskem predpisu, tako Ustavno sodišče, ni v skladu z zahtevo iz drugega odstavka 38. člena URS.
Ustavno sodišče je prav tako opozorilo, da četudi bi bila privolitev v obdelavo osebnih podatkov, kot jo predvideva Odlok 126/21, določena z zakonom, ne bi bila v skladu z merili ustavnosodne presoje. Veljavna privolitev v poseg v pravico do informacijske zasebnosti je namreč lahko le prostovoljna. Prostovoljnost privolitve v obdelavo osebnih podatkov pomeni odsotnost zunanje prisile. Zunanja prisila pa ne pomeni le fizične ali psihične prisile, temveč vsakršno vplivanje na pristanek, ki ni plod pristne želje posameznika. Pri tem je Ustavno sodišče svoje stališče podkrepilo še s sklicevanjem na določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov.
V povezavi s tem je presodilo, da ker bi bila udeležba posameznika v socialnem, političnem in verskem življenju odvisna od njegove privolitve v obdelavo osebnih podatkov zaradi preverjanja pogoja PCT, ki ga je predpisala država, takšne privolitve ne bi bilo mogoče šteti kot prostovoljne.
Sklep
Glede na navedeno je Ustavno sodišče ugotovilo, da je Vlada z Odlokom 126/21 določila obdelavo osebnih podatkov, ne da bi bilo v zakonskih določbah določeno, kateri podatki se smejo zbirati in nadalje obdelovati ter za kakšen namen jih je dovoljeno obdelovati, zato je po njegovi oceni Odlok 126/21 v neskladju z drugim odstavkom 38. člena URS. Odločitev je sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Prosti sta glasovala ustavna sodnika Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) in Marko Šorli.
Pripravil: Patricij Maček, mag. prava
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
