Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju: BPP) je zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije in za sestavo in vložitev revizije zoper sklep višjega sodišča. Pri tem je upošteval 24. člen > Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), v skladu s katerim se pri dodelitvi BPP kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero vlaga prosilec prošnjo za dodelitev BPP. Ugotavlja, da je prošnja tožnika očitno nerazumna, saj tožnik ni izkazal dejstev oziroma okoliščin, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh iz 24. člena ZBPP.
Organ je pojasnil, da je pri odločanju upošteval, da revizija ni redno, temveč izredno pravno sredstvo, zaradi česar ne gre za ustavno zajamčeno pravico, kot to velja za pritožbo, kot tudi pogoje za dopustitev revizije (367.a člena > Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Upošteval je tudi sodno prakso, skladno s katero je organ za BPP dolžan prosilca za BPP pozvati na dopolnitev le v primeru, da bi bila njegova prošnja iz formalnih razlogov nepopolna ali nerazumljiva.
Ker stranka vsebinsko ni natančno in določno utemeljila svoje prošnje (140. člen > Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)), je organ za brezplačno pravno pomoč zaključil, da tožnik ni izpolnil svojega trditvenega in dokaznega bremena ter zaradi navedenega na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrnil kot neutemeljeno.
Zoper takšno odločitev se je pritožila stranka ter navedel, da je organ za BPP tožnikovo prošnjo iz neutemeljenih razlogov zavrnil.
Upravno sodišče je s sodbo opr. št. I U 106/2022-7 ugotovilo, da je tožba utemeljena.
Organ za brezplačno pravno pomoč mora pri presoji za dodelitev BPP upoštevati tako okoliščine kot dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Ob tem sodišče poudari, da iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP izhaja, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.
To pomeni, da organ zavrne odobritev, če je očitno, da prosilec nima možnosti za uspeh. Iz prakse izhaja, da se za takšne primere štejejo formalne ovire za začetek ali nadaljevanje postopka (npr. zamuda roka), v omejenem obsegu pa se upošteva tudi vsebinski preizkus zadeve.
Organ za BPP je zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP s sklicevanjem na stališče sodne prakse, iz katere naj bi izhajalo, da je organ za BPP dolžan prosilca za BPP pozvati na dopolnitev le, kadar je prošnja za dodelitev BPP iz formalnih razlogov nepopolna oziroma nerazumljiva. V primeru vsebinskih pomanjkljivosti pa organ za BPP naj ne bi zahteval dopolnitve.
Upravno sodišče je zavzelo stališče, da vloge zgolj zato, ker je nepopolna ali nerazumljiva, ni dovoljeno zavreči temveč mora organ v roku petih delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti (prvi odstavek 67. člena ZUP).
Ob tem sodišče pojasni, da mora prosilec za BPP vložiti prošnjo na obrazcu, ki je predpisan (1. odstavek 32. člena ZBPP). Zakon tudi natančno določa vsebino obrazca, pri tem pa sodišče opozori, da nikjer na obrazcu poleg zahteve po navedbi zadeve ni omogočeno, da bi prosilec razložil, zakaj zaproša za BPP, torej navedel podrobnejše podatke o zadevi, na podlagi katerih bo lahko organ za BPP vsebinsko presodil, ali izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP.
V obravnavanem primeru je tožnik v rubriki "podatki o zadevi" navedel izredno pravno sredstvo ter opravilno številko in datuma izdaje sklepa in sodbe, zaradi česar je bila vloga (formalno) nepopolna. Ker organ za BPP tožnika kljub navedenemu ni pozval na dopolnitev navedene rubrike, po presoji sodišča ni pravilno uporabil prvega odstavka 67. člena ZUP, ki določa, da mora organ stranko v primeru, ko je vloga nepopolna ali nerazumljiva, pozvati na odpravo pomanjkljivosti. Zaradi navedenega izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in je potrebno izpodbijano odločbo odpraviti že iz navedenega razloga.
Upravno sodišče je poudarilo, da organ za BPP zaradi tega tudi ni mogel pravilno uporabiti materialnega prava, niti ni mogel preizkusiti izpolnjevanje objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP. Če bi organ za BPP tožnika pozval na odpravo pomanjkljivosti njegove vloge za dodelitev BPP ter pribavil in vpogledal v sklep in sodbo, zoper katerega je tožnik nameraval vložiti izredni pravni sredstvi, ter na ta način ugotovil dejansko stanje, bi bilo tožniku omogočeno, da v postopku uveljavlja svoje pravice in pravne koristi, kot to določa prvi odstavek 138. člena ZUP. Šele po tako izvedenem postopku bo lahko organ za BPP sprejel vsebinsko odločitev o tem, ali so izpolnjeni pogoji za dodelitev BPP.
Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
