Tožnica, zaposlena na Generalni policijski upravi, je opravljala naloge neformalnega dežurnega v dislocirani, tajni enoti, ki je tehnično in fizično varovana. Delala je v t.i. ruskem turnusu, v 12 urnih izmenah. Zaradi nemožnosti koriščenja odmorov med delovnim časom je od delodajalca zahtevala izplačilo odškodnine.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica med odmorom ni smela zapustiti objekta in da je delovni proces od nje terjal stalno fizično prisotnost na delovnem mestu, kjer so bili nameščeni monitorji. Stanje na monitorjih je morala ves čas spremljati in se oglašati na prenosni telefon, zaradi česar odmora ni mogla koristiti niti v več delih. Sodišče je tako ugotovilo kršenje pravice iz delovnega razmerja, za katero na podlagi drugega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) odškodninsko odgovarja delodajalec. Sodišče druge stopnje je sledilo takšni odločitvi.
V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče presojalo vprašanje, ali je toženka tožnici zagotovila pravico do odmora med delovnim časom.
Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. VIII Ips 35/2021 najprej ponovilo, da ima delavec, ki dela polni delovni čas, po 154. členu ZDR-1 med dnevnim delom pravico do odmora, ki traja 30 minut. Dolžina odmora se v primeru neenakomerne razporeditve in začasne prerazporeditve delovnega časa določi sorazmerno dolžini dnevnega delovnega časa, čas odmora pa se všteva v delovni čas.
Nadalje je poudarilo, da je v preteklosti Vrhovno sodišče v sklepu VIII Ips 54/2021 že opredelilo, da je način zagotavljanja pravice do odmora med delovnim časom odvisen od narave in intenzivnosti dela, ki ga opravlja delavec. Odmor med delovnim časom je urejen tudi na evropski ravni in sicer ga določa Direktiva 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa (2003/88/ES), ki med drugim določa, da je treba delavcem zagotoviti »ustrezne odmore« ter da se podrobnosti, vključno s trajanjem in pogoji, pod katerimi je odmor dodeljen, določijo v kolektivnih pogodbah ali sporazumih med socialnimi partnerji oziroma z nacionalno zakonodajo.
Revizijsko sodišče ugotavlja, da se Sodišče evropske unije v dosedanji praksi tudi zaradi zelo splošne določbe 4. člena Direktive 2003/88/ES neposredno ni ukvarjalo z opredelitvijo odmora med delovnim časom, ampak predvsem s pojmom delovnega časa oziroma časa počitka, pri čemer pojem počitka ni povsem enak pojmu odmora. Njuna stična točka pa je glede na namen omogočiti delavcu, da v tem času (tako v času počitka kot v času odmora) prosto razpolaga s časom. Pri tem pa je pomembno, da pravice do odmora med delovnim časom ni mogoče razlagati na način, da ima delavec povsem proste možnosti posvečanja svojim osebnim interesom in razpolaganja s svojim časom, saj se konec koncev ta čas všteva v delovni čas in je plačan.
Sodišče je poudarilo, da če je (že vnaprej) znano, da delovni proces ne poteka nepretrgano, da ne zahteva stalnega vsiljenega ritma, da v njem ni večje pogostosti nepredvidljivih situacij, ki zahtevajo takojšnji odziv oziroma ni tako intenzivnih ali pogostih zavez, ki objektivno in bistveno vplivajo na možnost delavca, da v času odmora razpolaga s svojim časom v okviru sprejemljivih omejitev, posebnega odmora med delovnim časom ni treba izrecno organizirati, saj ima delavec že glede na naravo delovnega procesa možnost (več in morda tudi daljših) prekinitev in odmorov med izvajanjem del in nalog. V prej navedenem sklepu je vrhovno sodišče zavzelo tudi izrecno stališče, da pravica do odmora ni kršena že samo zato, ker delavcu ni zagotovljena zamenjava za čas odmora in tudi ne, če je delavec med odmorom na delovnem mestu, v bližini delovnega mesta oziroma odmor izrabi prav na delovnem mestu. Seveda pa je pri tem lahko pomembno, za kakšno delovno mesto gre, saj nekatera delovna mesta izrabo odmora na ta način omogočajo, druga pa ne.
Ključno je torej vprašanje, ali delovni proces omogoča realizacijo pravice do odmora, čeprav v tem času delavec nima zamenjave in čeprav narava dela zahteva, da delovnega mesta ne zapušča. V konkretnem primeru to pomeni vprašanje, ali je bila glede na intenzivnost zavez v tem času in pogostost intervencij vpetost neformalnega dežurnega v delo ponoči, ob vikendih in praznikih, ko po izpovedi vseh prič količina in intenziteta dela ni bila enaka kot podnevi, takšna, da izraba odmora med delovnim časom ni bila mogoča.
Vrhovno sodišče je ugotovilo, da sodišči prve in druge stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje, da je bila tožnici pravica do odmora kršena že zgolj zato, ker za ta čas ni imela zamenjave in ker delovnega mesta ni smela zapuščati zaradi spremljanja monitorjev, nista ugotavljali intenzivnosti dela in pogostosti intervencij. Iz izpovedb prič namreč bi lahko ugotovili, ali so intenzivnost zavez in pogostost intervencij dejansko objektivno preprečevale izrabo odmora (oziroma ali so bile take, da tožnica niti za krajši čas ni mogla zapustiti mesta z monitorji). Tako se nista opredelili do izpovedi, da je bilo med delom možno skočiti v kuhinjo, na cigareto, iti na obhod po objektu, da je bilo treba med delom spisati papirje, obračunati ure, evidentirati, skratka narediti še kaj drugega, ne le gledati v monitorje itd. in dejanskega stanja v zvezi z njimi nista natančneje ugotavljali.
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče druge stopnje ponovno odločiti o tem, ali je bila pravica tožnice do odmora med delom kršena zaradi narave dela. Za natančnejšo razjasnitev dejanskega stanja bo moralo ponovno oceniti izvedene dokaze in dokazni postopek po potrebi dopolniti ter se opredeliti do vseh relevantnih okoliščin tako glede obveznosti spremljanja monitorjev kot dosegljivosti preko tehničnih sredstev za komuniciranje. Pri tem bo moralo posebno pozornost posvetiti intenzivnosti zavez in pogostosti intervencij v nočnem času, med vikendi in prazniki ter presoditi, ali so bile res takšne, da tožnica objektivno ni mogla izrabiti odmora med delovnim časom.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
