Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil izpodbijani sklep komisije tožene stranke za preizkus ocene z dne 30. maja 2018 ter ocena iz ocenjevalnega lista delovne uspešnosti za leto 2017, nezakonit. Sodišče druge stopnje je takšno odločitev potrdilo. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije glede vprašanja, ali je pravilna materialnopravna presoja sodišča, da so bile pri preizkusu ocene dela tožnici kršene njene pravice tako, da je bila posledično ocena dela sprejeta nezakonito.
Vrhovno sodišče je s sklepom št. VIII Ips 36/2021 najprej ugotavljalo pogoje za napredovanje javnih uslužbencev v višji plačni razred. Skladno z drugim odstavkom 17.a člena ZSPJS je postopek in način preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje določen z Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede, ki v Prilogi III med drugim tudi podrobneje opredeljuje kriterije po elementih delovne uspešnosti. Iz četrtega odstavka 4. člena Uredbe izhaja, da mora odgovorna oseba oziroma nadrejeni delavec izpolniti Ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju (katerega vsebina je določena v Prilogi I Uredbe) ter javnega uslužbenca seznaniti s pisno oceno in z utemeljitvijo.
Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka vse te obveznosti izpolnila, medtem ko drugih določb v zvezi z obveznostjo delodajalca glede zagotavljanja pravic javnega uslužbenca v postopku ugotavljanja delovne uspešnosti javnega uslužbenca Uredba ne vsebuje.
Nadalje je poskus ocene opredeljen v 17.a členu ZSPJS, ki določa, da lahko javni uslužbenec, ki se ne strinja z oceno, v osmih delovnih dneh od seznanitve z oceno zahteva preizkus ocene pred komisijo, ki jo imenuje odgovorna oseba v roku 15 dni od vložitve zahteve za preizkus ocene. Po tretjem 17.a člena imata nadrejeni in javni uslužbenec, ki zahteva preizkus ocene, pravico do udeležbe v preizkusu ocene. Komisija opravi preizkus ocene najkasneje v 15 dneh od njenega imenovanja, o preizkusu ocene se vodi zapisnik, komisija pa o preizkusu ocene odloči s sklepom. Odločitev komisije je dokončna (peti odstavek 17.a člena). Šesti odstavek 17.a člena ZSPJS določa, da je veljavna ocena tista ocena, s katero je bil seznanjen javni uslužbenec, v primeru zahteve za preizkus ocene pa ocena, ki jo določi komisija iz tega člena in je javnemu uslužbencu vročena.
Sodišče je poudarilo, da niti zakon niti Uredba ne določata formalnosti postopkovne narave, po katerih naj bi tekel postopek preizkusa ocene pred komisijo. Iz navedenih predpisov ne izhaja, da je preizkus ocene pred komisijo podvržen procesnim pravilom, kot veljajo za postopek pred sodiščem, oziroma da so javnemu uslužbencu v postopku preizkusa ocene zagotovljena procesna jamstva, kot bi jih bil deležen v sodnem postopku. Veljavni predpisi tudi ne določajo, da mora pri preizkusu ocene komisija javnemu uslužbencu v okviru pravice do udeležbe omogočiti še dodaten rok, da se opredeli do morebitne dopolnitve obrazložitve ocene po že v oceni upoštevanih kriterijih iz Uredbe, ki jo poda ocenjevalka bodisi neposredno na seji, bodisi v obliki pisne dopolnitve te obrazložitve.
Sodišče je poudarilo, da je namen določbe tretjega odstavka 17.a člena ZSPJS o pravici javnega uslužbenca, da se udeleži seje komisije, ki oceno delovne uspešnosti na njegovo zahtevo preizkuša, v tem, da se javnemu uslužbencu zagotovi možnost udeležbe in s tem tudi možnost izjave o oceni, s katero ga je ocenila odgovorna oseba, oziroma da ima na tej seji možnost dodatno obrazložiti svoje stališče o oceni odgovorne osebe. Tožnica je to pravico imela. Vendar pa pravice do udeležbe z zagotovitvijo izjave ni mogoče razumeti tako, da bi se morala tožnica izjaviti prav o vseh okoliščinah, na katerih je temeljila dodatna obrazložitev ocene ocenjevalke in da bi ji bilo treba omogočiti dodatno dokazovanje nepravilnosti ocene in dodatne roke za dokazovanje njenih trditev. Vrhovno sodišče je poudarilo, da za takšno razumevanje ni podlage v tretjem odstavku 17.a člena ZSPJS.
V zaključku je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila presoja sodišče prve in druge stopnje glede kršitve tožničine pravice do izjave materialnopravno zmotna. Tožena stranka je namreč v postopku preizkusa ocene delovne uspešnosti tožnice izpolnila vse obveznosti, ki so ji jih nalagali veljavni predpisi, vključno s tem, da je tožnici v okviru pravice do udeležbe zagotovila pravico do izjave. Tožnici njene pravice v zvezi z navedenim zato niso bile kršene, posledično pa ocena delovne uspešnosti tožnice, ki jo je sprejela komisija, ni bila nezakonita.
Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča razveljavilo sklep tožene stranke, v dosedanjem postopku pa zaradi tega ni ugotavljalo, ali je bila ocena delovne uspešnosti vsebinsko ustrezna, je vrhovno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil razveljavljen sklep tožene stranke in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek in ugotoviti, ali je ocena delovne uspešnosti tožnice ustrezna oz. skladna z Uredbo, nato pa ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
