Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega A. A. spoznalo za krivega poskusa storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena > Kazenskega zakonika (KZ-1) ter storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen enega leta in šestih mesecev zapora, za drugo kazen petih mesecev zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora, v katero je vštelo čas pridržanja in pripora. V pritožbenem postopku je tako odločitev potrdilo tudi sodišče druge stopnje.
V zahtevi za varstvo zakonitosti se vložnik opira na starejše stališče Vrhovnega sodišča Hrvaške Kž 185/55 z dne 19. 5. 1955, iz katerega izhaja, da lahka telesna poškodba, ki je bila (z naklepom ali iz malomarnosti) povzročena pri izvršitvi ropa, ne predstavlja samostojnega kaznivega dejanja, temveč je konzumirana v kaznivem dejanju ropa. V novejši presoji Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške je sprejeto stališče, da »uporaba sile pri kaznivem dejanju ropa ne zajema nujno tudi eventualne telesne poškodbe, zlasti ne težke.«
Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo I Ips 47892/2021 ugotavlja, da slovensko vrhovno sodišče o vprašanju idealnega steka ropa in lahke telesne poškodbe doslej še ni sprejelo stališča, je pa glede tega vprašanja praksa sodišč neenotna. Različna stališča je zaslediti tudi v materialnopravni kazenski teoriji. Eni teoretiki zagovarjajo, da je povzročitev lahke telesne poškodbe »praviloma konzumirana v kaznivem dejanju ropa,« drugi pa opozarjajo, da je mogoče to vprašanje presoditi le z vrednostnim ocenjevanjem v konkretnem primeru, pri čemer je mogoče, da rop vključuje lahko telesno poškodbo, mogoče pa je tudi, da je treba lahko telesno poškodbo šteti za samostojno kriminalno količino, ki ni pokrita z ropom. Tretji se zavzemajo, naj sodna praksa oblikuje jasno stališče in ga dosledno uveljavi pri vseh lahkih telesnih poškodbah, bodisi v smeri navideznega bodisi v smeri pravega steka.
Po presoji Vrhovnega sodišča je pri odnosu med kaznivima dejanjema ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 in lahke telesne poškodbe po 122. členu KZ-1 vselej treba presojati ravnanje storilca sledeč opisu očitanih dejanj, torej na konkretni ravni. To je bistvo metode inkluzije pri prepoznavanju odnosa konsumpcije pri navideznem steku kaznivih dejanj, po kateri je konstrukcija pravega steka nesmiselna, če »teža enega samega kaznivega dejanja, njegova pomembnost (ali kriminalna količina), kakor tudi za to dejanje predpisani kazenski okvir, v celoti, brez ostanka in popolnoma pokrijeta kriminalno količino drugega dejanja.«
Sodišče mora na konkretnem primeru presoditi, ali je kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe zaradi svoje postranskosti ali neznatnosti inkludirano v kaznivo dejanje ropa ali njegov poskus. Pri tem mora v prvi vrsti ovrednotiti mehanizem nastanka poškodb in intenziteto uporabljene sile oziroma sredstvo, s katerim so bile poškodbe prizadejane, ter obseg, število in vrsto poškodb, tako kot tudi morebitne druge relevantne okoliščine posameznega primera, vsekakor pa tudi storilčev naklep. Le na tej podlagi je mogoče presoditi kriminalno količino in značaj lahke telesne poškodbe v razmerju do (poskusa) kaznivega dejanja ropa.
Vrhovno sodišče je zaključilo, da sta sodišči prve in druge stopnje vse te okoliščine upoštevali ter prišli do razumnega zaključka, da kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, povzročene z več vbodi z ostrim koničastim ostrim predmetom (nožem) v predel leve strani brade, leve spodnje čeljusti in leve podlahti, ni postranskega pomena. Opravili sta torej vrednostno primerjavo in concreto ter presodili, da lahka telesna poškodba oškodovanca ni vključena v poskus kaznivega dejanja ropa. Po presoji Vrhovnega sodišča je stališče nižjih sodišč pravilno in ga na tem mestu ni treba ponavljati.
Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 425. člena > Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
