V prispevku nekega medija je bil objavljen osebni podatek tožnice. Zaradi tega je ta s tožbo, ki jo je vložila na upravno sodišče, zahtevala izbris osebnih podatkov iz članka, objavljenega na spletni strani tožene stranke, oziroma (sicer v tožbi nekonkretiziranih) zbirk osebnih podatkov, da se ji sporoči vir teh informacij ter ob tem zahtevala odpravo akta – dopisa tožene stranke z dne 29. 5. 2018, ki ga je tožeča stranka poimenovala odločba.
Upravno sodišče je tožbo s sklepom zavrglo, saj naj zoper toženo stranko (medij) ne bi bilo mogoče odločiti na podlagi Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), ker objave osebnega podatka v prispevku medija ni mogoče šteti za obdelavo podatka v smislu 3. točke 6. člena ZVOP-1, temveč naj bi se uporabil 134. člen > Obligacijskega zakonika (OZ).
Pritožnica je zoper tak sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom I Up 90/2021 ugotavljalo, ali je za odločanje o postavljenih tožbenih zahtevkih zoper toženo stranko pristojno Upravno sodišče.
Vrhovno sodišče je najprej pritrdilo pritožnici, da predstavlja varstvo osebnih podatkov posebno pravno področje, na katerem je zagotovljeno temu ustrezno sodno varstvo, ki se razlikuje od splošnega varstva osebnostnih pravic po OZ. Zato ji je tudi treba zagotoviti učinkovito sodno varstvo njenih osebnih podatkov pred pristojnim sodiščem. Pravni akt, ki to ureja, je Uredba EU 2016/679 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov (Splošna uredba o varstvu podatkov), ki je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah Evropske unije. Ta uredba kot temeljni pravni akt, ki ureja varstvo osebnih podatkov, določa tudi možnosti njihovega sodnega varstva. V razmerju z ZVOP-1 se skladno z načelom primarnosti prava Evropske unije uporabljajo neposredno učinkujoče določbe Splošne uredbe.
Po Splošni uredbi je posamezniku zagotovljena pravica do učinkovitega sodnega varstva zoper upravljavca ali obdelovalca osebnih podatkov, kadar meni, da so bile njegove pravice iz te uredbe kršene zaradi obdelave njegovih osebnih podatkov, ki ni bila v skladu s to uredbo (79. člen). To sodno varstvo je vzpostavljeno neposredno na podlagi uredbe in torej ne potrebuje nadaljnje določitve v pravu držav članic. Skladno z drugim odstavkom 79. člena Splošne uredbe, so »za postopke zoper upravljavca ali obdelovalca pristojna sodišča države članice, v kateri ima upravljavec ali obdelovalec ustanovitev.« Alternativno so za takšne postopke pristojna tudi sodišča države članice, v kateri ima posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, svoje običajno prebivališče, razen če je upravljavec ali obdelovalec javni organ države članice, ki izvaja svoja javna pooblastila.
Iz Splošne uredbe nadalje izhaja, da se pristojnosti sodišč delijo na tiste upravljavce in obdelovalce, ki so javni organi države članice, ki izvajajo svoja pooblastila, in med drugimi upravljavci in obdelovalci, ki delujejo na podlagi te uredbe. V prvem primeru so tako za odločanje o navedenem sodnem varstvu vselej pristojna sodišča države članice, v kateri deluje navedeni javni organ.
Ker nadaljnjih pravil o pristojnosti sodišč za odločanje o sporih uredba ne vsebuje, je za določitev pristojnosti potrebna razlaga zakonskega prava Republike Slovenije. Tako je sicer mogoče uporabiti tudi določbo 34. člena ZVOP-1, kolikor ni v nasprotju z Splošno uredbo, vendar jo je treba razlagati skladno z vsebino uredbe. Vsebino 34. člena ZVOP-1 pa je že razložila dosedanja sodna praksa Vrhovnega sodišča, iz katere izhaja, da se navedena določba po vsebini nanaša zgolj na javnopravne upravne spore, ki se lahko vodijo samo zoper organe oblasti v smislu 1. člena > Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Skladno s tem so za vse ostale spore za varstvo osebnih podatkov po 79. členu Splošne uredbe pristojna sodišča splošne pristojnosti. Navedena določitev pristojnosti sodišč, ki temelji na razlikovanju, ali je upravljavec ali obdelovalec osebnih podatkov javni organ države članice, ki izvaja svoja pooblastila, ali drug subjekt, pa je skladna tudi s Splošno uredbo.
V tem sporu je nesporno, da tožena stranka ni javni organ države članice, temveč gre za zasebnopravno gospodarsko družbo. Tako za odločanje o varstvu osebnih podatkov v tem sodnem sporu ni pristojno Upravno sodišče, temveč sodišče splošne pristojnosti na podlagi 1. člena > Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožena stranka tudi nima pristojnosti za izdajanje upravnih aktov, ki bi lahko bili sicer predmet sodnega nadzora v upravnem sporu, kot to pravilno navaja toženka v odgovoru na pritožbo.
Vrhovno sodišče je ob upoštevanju, da za odločanje o zadevi ni pristojno upravno sodišče in ker bi moralo upravno sodišče tožbo odstopiti pristojnemu sodišču, vendar tega ni storilo, ugotovilo, da je izpodbijani sklep nezakonit. Tako je izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo odstopilo pristojnemu sodišču prve stopnje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
