c S
Dostojna smrt ima od 1. januarja 2022 v Avstriji (vsaj de facto) status človekove pravice 24.03.2022 Avstrijsko ustavno sodišče (Verfassungsgerichtshof; VfGH) je pred dobrim letom tako po samem obsegu, vsebini kot tudi po pomenu v epski odločitvi na dobrih devetdesetih straneh odločilo (G 139/2019-71), da pomoč pri samomoru v določenih okoliščinah - tj. iz pietete oziroma usmiljenja - v Avstriji s tem letom ni več kazniva.

Štirje pobudniki, vsi po vrsti avstrijski državljani, so namreč v postopku pred VfGH vtoževali pravico do samoodločbe glede dostojne smrti in zmagali.

Od začetka tega leta v Avstriji aktivna ali pasivna pomoč pri samomoru, če gre povzročitev ali pospešitev smrti, da bi se s tem trpečemu in neozdravljivemu bolniku odpravilo odvečno trpljenje, ni več kaznivo dejanje. Povedano drugače, s tem dnem je bila pri naših severnih sosedih z dekriminalizacijo pomoči pri milostni usmrtitvi uzakonjena evtanazija. Pa poglejmo podrobneje, na katere ključne argumente se je pri svoji dokončni odločitvi oprlo VfGH, pri čemer je bil spiritus movens pravica vsakega posameznika do (osebne) samoodločbe.

Paragraf (§) 77 avstrijskega kazenskega zakonika iz leta 1974 (StGB),(1) ki opredeljuje kaznivo dejanje povzročitve smrti na decidirano zahtevo oškodovanca, se v slovenskem prevodu glasi približno takole:

"Kdor drugemu na njegovo resno in vztrajno zahtevo odvzame življenje, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let."

Naslednji, § 78 StGB, ki je urejal kaznivo dejanje napeljevanja ali pomoči pri samomoru, pa se je vse do vključno 31. decembra 2021 glasil približno takole:

"Kdor drugega napelje k samomoru ali mu pri tem pomaga, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let."


Motivi štirih pobudnikov

Oba paragrafa sta bila predmet izpodbijanja ustavne pobude štirih avstrijskih posameznikov, ki so pri tem izhajali iz štirih dokaj različnih življenjskih zgodb in izkušenj. Prvi pobudnik (55 let) je sicer poslovno popolnoma sposoben, a trpi za posledicami kronične in neozdravljive multiple skleroze v najhujši pojavni obliki te akutne avtoimunske bolezni, ki primarno napade živčni sistem ter prej ali slej privede do smrti. Pobudnik je trenutno zaradi te bolezni skorajda v celoti gibalno nesposoben, posledično "priklenjen" na posteljo in zato odvisen od pomoči tretjih oseb in sorodnikov. Prognoza nadaljnjega poteka bolezni je slaba in s tem povezano povečanje trpljenja je neizbežno. Posledično je svobodno in pri polnem zavedanju posledic sprejel odločitev, da si bo s tujo pomočjo končal življenje. S tem namenom si je izbral zaupnika, da bi z njegovo pomočjo glede na to, da je pobudnik skorajda v celoti nepokreten, odpotoval v Švico, kjer je evtanazija pravno dopustna, a se je na koncu odločil proti tej potezi, ker ni želel svojega zaupnika ob povratku v Avstrijo izpostaviti kazenskemu pregonu.

Drugi avstrijski pobudnik je ob vložitvi pobudi že dopolnil 75 let, ob polni poslovni sposobnosti in še vedno precej krepkega zdravja. A ga je bridka življenjska izkušnja, ko je bil prisiljen spremljati trpljenje svoje žene, obolele za neozdravljivim in zelo bolečim peritonealnim karcinomom, spodbudila k temu, da ji je priskrbel strelno orožje, s katerim je slednja potem svoje trpljenje tudi dokončno končala, hkrati pa ji je pred smrtjo obljubil, da jo bo, če bo ta njen poskus samomora spodletel, zagotovil še "milostni strel". Zato je bilo na podlagi že omenjanega § 78 StGB obsojen na pogojno zaporno kazen desetih mesecev, ki pa ne bo izvršena, če v preizkusni dobi treh let ne bo istovrstnega oziroma podobnega kaznivega dejanja. (2)

Tretji, trenutno že osemdesetletni vlagatelj pobude pa kljub polni poslovni sposobnosti že deveto leto trpi za neozdravljivo in končno prav tako smrtonosno Parkinsonovo boleznijo in je trenutno pred enako dilemo kot prvi pobudnik. V primeru poslabšanja bolezni si ne želi biti (več) odvisen od sorodstva ali tretjih oseb, brez njih mu je onemogočeno potovanje v Švico, prav tako bi bil s tem vsak njegov pomagač izpostavljen kazenskim sankcijam v primeru povratka v avstrijsko jurisdikcijo.

Četrti pobudnik pa je avstrijski zdravnik, član dunajske zdravniške zbornice, ki je zlasti, ko gre za hudo in neozdravljivo bolne bolnike, tudi njihov zaupnik. Že predstavljena ureditev §§ 77 in 78 StGB pa mu preprečuje, da bi s tovrstnimi (terminalnimi) bolniki vodil poglobljen diskurz o vseh vprašanjih, ki zadevajo zaključek njihove življenjske poti. In čeprav je v Avstriji v določenih primerih pasivna evtanazija - tj. pomoč pri smrti s takšno ali drugačno opustitvijo oživljanja - načeloma dopustna, se v praksi pogosto zaplete že pri presoji vprašanja bolnikove decidirane (ali vsaj domnevne) privolitve za tovrsten (ne)poseg ...


Nadaljevanje članka za naročnike >> Zoran Skubic: Dostojna smrt ima od 1. januarja 2022 v Avstriji (vsaj de facto) status človekove pravice
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 10, 2022

-------------------------------------
Opombe:
(1) Bundesgesetz vom 23. Jänner 1974 über die mit gerichtlicher Strafe bedrohten Handlungen (Strafgesetzbuch; StGB), BGBl. št. 60/1974 in nasl.
(2) Tretji pobudnik (obsojenec) zatrjuje, da bi v istih ali podobnih okoliščinah ravnal enako, prav tako si resno in decidirano ter pri polnem zavedanju posledic želi možnosti asistirane dostojne smrti v primeru resne in nepopravljive okvare zdravja, če ne drugače, prav tako z zadnjim potovanjem v Švico.
...







Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.