c S
IZ SODNE PRAKSE: Razlika med diskriminatornim in neenakim obravnavanjem 22.03.2022

Čeprav toženki ni mogoče očitati diskriminatornega ravnanja, pa iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnika obravnavala različno od drugih članov društva, ki so se znašli v enakem položaju, za kar ni imela stvarnega razloga.

Ker je toženka ravnala samovoljno, se takšno ravnanje šteje za kršitev tretjega odstavka 2. člena > Zakona o društvih (Zdru-1) in drugega odstavka 14. člena > Ustave RS (URS).

Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je bil zaradi neplačila računa v 30-dnevnem roku po opominu sicer res izpolnjen pogoj za črtanje iz članstva po 5. alineji četrtega odstavka 12. člena Pravil lovske družine, a je ocenilo, da je bilo ravnanje toženke pri izključitvi tožnika diskriminatorno. Vedno so se namreč pojavljali neplačniki, ki jih ni doletela ista sankcija. Toženkino ravnanje je bilo diskriminatorno, ker svojih pravil ni enako uveljavljala za vse člane. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo, pri čemer podlaga za odločitev ni bila osebna okoliščina kot razlog za diskriminacijo, pač pa toženkino ravnanje v primerljivih situacijah in primerljivem časovnem obdobju.

Zoper takšno odločitev je bila vložena revizija, ki jo je Vrhovno sodišče s sodbo opr. št. II Ips 85/2021 zavrnilo.

Revizijsko sodišče se je najprej ustavilo pri ustavnopravni opredelitvi načela enakopavnosti.

Ustava v 14. členu („enakost pred zakonom“) opredeljuje splošno načelo enako(pravno)sti, med drugim, da imajo vsi enake človekove pravice in temeljne svoboščine ter v nadaljevanju načelo o enako(pravno)sti vseh pred zakonom. Ustavna zahteva enakopravnosti prežema celoten slovenski ustavnopravni red in zavezuje tako v vertikalnih kot v horizontalnih razmerjih. Konkretizirana je v prvem odstavku istega člena in v številnih drugih določbah Ustave, ki varujejo specifične človekove pravice, ter je operacionalizirana v številnih področnih zakonih, tudi sistemske narave. Splošno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave moramo razumeti kot splošno prepoved samovolje oziroma arbitrarnosti, torej kot prepoved samovoljnega neenakega obravnavanja. Iz ustavnosodne presoje sledi, da drugi odstavek 14. člena URS zahteva, da moramo bistveno enake položaje obravnavati enako. Če so bistveno enaki položaji urejeni različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. To načelo ne zavezuje samo zakonodajalca, temveč tudi izvršilno in sodno vejo oblasti.

Revizijsko sodišče v nadaljevanju poudari, da ni vsako medosebno razlikovanje tudi razlikovanje na podlagi osebne okoliščine. Osebna okoliščina je osebna lastnost, ki pomembno opredeljuje posameznika, vpliva na njegovo življenje in ga tako kot okoliščine, kot so npr. rasa, spol, rojstvo, spremlja vse življenje. Tožnik je trdil, da gre za „gonjo“ nekaterih članov toženke proti njemu. Sodišče pritrjuje revidentki, da gonja proti nekomu ni osebna okoliščina. Nerazumevanje oziroma nesoglasje člana društva z drugimi člani ali enim od njih ni nekaj, kar bi izhajalo iz osebe posameznika, temveč izvira iz odnosa dveh ali več posameznikov. To pomeni, da ni vezano na posameznikovo osebo, na nekaj, kar bi ga spremljalo od rojstva, temveč je odvisno od vsakokratnih razmerij in samo po sebi ne zadosti pravnemu standardu osebne okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave.

Toda tožnik je toženki očital tudi, da so se znotraj društva vedno pojavljali neplačniki in da je bila običajna praksa, da je toženka plačilno nedisciplino tolerirala, vendar je iz članstva izključila le tožnika, in to kljub temu da je sočasno obravnavala več neplačnikov. To ravnanje je opisal kot „diskriminatorno“, kar bi kazalo na to, da uveljavlja pravno varstvo na podlagi prvega odstavka 14. člena URS. Po oceni vrhovnega sodišča gre zgolj za nerodno pravno opredelitev zahtevka. Tožnik je namreč ob tem trdil, da delovanje društev temelji na enakopravnosti članstva, neenakopravna obravnava pa vodi do arbitrarnega odločanja in do kršitve (tožnikove) ustavnopravne pravice do svobode združevanja. Tožnikov zahtevek torej črpa neposredno iz drugega odstavka 14. člena Ustave, Vrhovno sodišče pa mora glede na dopuščeno vprašanje opredeliti, ali opisana trditvena podlaga zadošča za sojenje o tožnikovem zahtevku.

V obravnavani zadevi ni dvoma, da je tožnik kršil društvena pravila, ko v roku ni plačal računa. Če bi bil tožnik edini neplačnik v društvu in če društvo ne bi imelo nobene zgodovine s plačilno nedisciplino članov, tožnik z zahtevkom ne bi uspel.

Utemeljen pa je tožnikov očitek o neenakem obravnavanju. Iz izpodbijanih sodb nižjih sodišč izhaja, da sta sodišči ugotovili, da je bila neenakost (različno obravnavanje tožnika in drugih neplačnikov znotraj društva) podana. Toženka niti ni trdila, da bi bilo tako razlikovanje (ustavno) upravičeno in dopustno, torej legitimnega motiva ni imela; prav tako niso izpolnjeni kaki posebni pogoji za takšno razlikovanje, ki bi bili ustavno dopustni; torej je uporaba sredstev nerazumna oziroma nesmiselna. Torej, čeprav toženki ni mogoče očitati, da je ravnala diskriminatorno (prvi odstavek 14. člena URS), iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnika obravnavala različno od drugih članov, ki so se znašli v enakem položaju, za kar ni imela stvarnega razloga – ravnala je samovoljno.

Toženkino samovoljno ravnanje pomeni kršitev tretjega odstavka 2. člena Zdru-1 in drugega člena 14. člena Ustave. Kot „arbitrarno“, kar je sinonim za samovoljnost, sta ga prepoznali že sodišči prve in druge stopnje, zato so revizijski očitki neutemeljeni. Ker je rezultat pravne presoje neupravičenost posega v človekovo pravico, je to razlog za ugotovitev protipravnosti in za razveljavitev (v preučevanem primeru obeh sklepov toženke ter vzpostavitev prejšnjega stanja – ugotovitev, da je tožnik še vedno toženkin član).

V zvezi z očitkom o pomanjkanju tožnikovega trditvenega bremena Vrhovno sodišče navaja, da za presojo očitka o neenakopravnem obravnavanju zadošča, da tožnik navede razloge, ki kažejo na to, da je bilo splošno načelo enako(pravno)sti prizadeto in da za tako ravnanje ne obstaja stvaren razlog, kršitev pa bo podana, če bo sodišče ugotovilo samovoljno ravnanje, torej tedaj, kadar – gledano z zornega kota pravičnosti – neko bodisi enako bodisi različno obravnavanje ni niti potrebno niti upravičeno in se ponuja sklep, da temelji na presoji, ki ni stvarno upravičena. Tožnik je podal vsa dejstva, ki zadoščajo za presojo njegovega zahtevka, zato revizijski očitek o kršitvi 7. člena > Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni utemeljen. Ker so bila pravno odločilna dejstva med strankama sporna, tudi ne drži, da se toženka o njih ni imela priložnosti izjaviti, saj so ugotovljena pravno odločilna dejstva posledica kontradiktornega postopka; torej tudi do kršitve 5. člena ZPP torej ni prišlo.

Na podlagi vsega navedenega je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.