Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena > Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke o njegovem pridržanju. Sodišče je sledilo stališču tožene stranke, da je podan razlog za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena > Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) in da je tožena stranka pri ugotavljanju obstoja nevarnosti pobega pravilno uporabila objektivni kriterij iz 2. alineje 84. a člena ZMZ-1 (nevarnost pobega). Ker je tožnik dvakrat samovoljno zapustil Slovenijo, je pritrdilo presoji tožene stranke, da v obravnavanem primeru obstoji utemeljena nevarnost, da bo tožnik (spet) pobegnil.
Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo ter navedel, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo njegovo begosumnost. Dodal je tudi, da zaradi hujših psihičnih težav ni bil sposoben oblikovati želje po pobegu v smislu velike begosumnosti, ki bi zahtevala pridržanje v Centru za tujce. Dodatno je trdil, da ni bila izkazana vzročna zveza kot tretji pogoj za izrek ukrepa pridržanja.
Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. I Up 1/2022 ugotovilo, da je pritožba utemeljena.
Skladno z drugo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je mogoče omejitev gibanja odrediti samo, če je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti.
Sodišče prve stopnje je v svojo presojo ob pravilni uporabi citirane določbe ZMZ-1 vključilo tudi ugotavljanje dejstev o tem, ali je pridržanje potrebno za ugotavljanje dejstev v zvezi s pritožnikovo prošnjo v postopku po ZMZ-1. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je ugotovljeno slabo sodelovanje pritožnika v dotedanjih postopkih zaradi spreminjanja ključnih razlogov za odhod iz izvorne države povezano s presojo vseh pogojev iz navedene določbe ZMZ-1. Poudarilo je, da je pritožnik večkrat spreminjal razloge za strah pred preganjanjem ali resno škodo, zaradi česar je bilo treba dodatno razčiščevanje dejstev, ki brez njegove prisotnosti ne bi bilo mogoče.
Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotavljalo dejstva iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (da je pritožnik pred vložitvijo navedenega zahtevka dvakrat samovoljno zapustil Slovenijo, navajanje različnih razlogov, zakaj je zapustil izvorno državo ob podaji prošenj in na zaslišanju na glavni obravnavi in navajanje različnih podatkov glede šolanja in drugih podatkov) ter da je pravilno opredelilo pojem begosumnosti in uporabilo s tem povezane določbe po drugi (in deloma peti) alineji 84. a člena ZMZ-1, na podlagi katerih je mogoče sklepati na begosumnost prosilca ter uporabilo pravilno subsumpcijo ugotovljenih dejstev. Ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera je bilo tudi po presoji Vrhovnega sodišča tako s strani sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, da se je pritožnik v obravnavanem primeru izkazal za begosumnega.
Je pa Vrhovno sodišče ugotovilo, da iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja tudi celovita presoja zahtev, ki jih za pridržanje določa 8. člen Direktive št. 2021/33/EU o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (Recepcijska direktiva II), saj ni mogoče ugotoviti, da je glede na okoliščine konkretnega primera in s tem povezane izrecne navedbe pritožnika sodišče prve stopnje posebej preverilo, ali je ukrep pridržanja sorazmeren z namenom, ki je v pravilnem delovanju skupnega evropskega azilnega sistema. Prav tako ni na podlagi posamične presoje tega primera z vidika njegovih konkretnih okoliščin presodilo, da je tak ukrep utemeljen tudi ob upoštevanju pogojev nujnosti, razumnosti in sorazmernosti njegove uporabe. Iz zahtev po spoštovanju prava Evropske unije je treba določbe nacionalne zakonodaje treba razlagati skladno z vsebino direktive in njenimi zahtevami.
Kot procesno kršitev je sodišče spoznalo dejstvo, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo izvedenca psihiatrične stroke, ki bi lahko izpovedal o zmožnosti oblikovanja namena pritožnika za pobeg ter o tem, kako bivanje v Centru za tujce nanj vpliva. Sodišče se ob zavrnitvi tega dokaznega predloga ni opredelilo do navedb pritožnika v zvezi z vplivom bivanja v Centru za tujce na njegovo psihično stanje. Take okoliščine so namreč za odločitev o izreku ukrepa pridržanja po 84. členu ZMZ-1 lahko relevantne, zato tudi dokaz, s katerimi se želi navedeno dokazovati, ni sam po sebi nepotreben.
Vrhovno sodišče je poudarilo, da je zdravstveno stanje prosilca za mednarodno zaščito iz vidika sorazmernosti ukrepa ena od okoliščin, ki je nedvomno del presoje, ki se zahteva po 8. členu Recepcijske direktive II. Iz prakse Sodišča Evropske unije izhaja, da se lahko pridržanje uporabi le kot skrajno sredstvo, kadar se ugotovi, da je njegova uporaba nujna, razumna in sorazmerna glede na legitimen cilj. Sodišče EU je poudarilo, da čeprav pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema zahteva, da pristojni nacionalni organi razpolagajo z zanesljivimi informacijami, ki se nanašajo na identiteto ali državljanstvo prosilca za mednarodno zaščito in na elemente, na katerih temelji njegova prošnja, ta člen ne bi smel upravičiti tega, da se o ukrepih pridržanja odloči, ne da bi ti nacionalni organi prej v vsakem primeru posebej preverili, ali so ti sorazmerni z namenom.
Tako je ukrep pridržanja v nesorazmerju s posegom v zdravje prosilca za mednarodno zaščito, če bi njegova izvršitev pomenila kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja in kaznovanja, določeno v 4. členu Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, torej kadar bi ukrep vodil do (poslabšanja) posebej resnega zdravstvenega stanja prosilca za mednarodno zaščito. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin je razvidno, da je lahko trpljenje zaradi telesne ali duševne bolezni, ki je nastopila naravno, zajeto s 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah, če se zaradi ravnanja, ki je posledica pripornih razmer, izgona ali drugih ukrepov, za katere je mogoče odgovornost pripisati oblastem, stopnjuje ali obstaja tveganje, da se bo stopnjevalo, in to pod pogojem, da trpljenje, ki iz tega izvira, dosega minimalno resnost, ki se zahteva s tem členom.
Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi niti ob zavrnitvi predlaganega dokaza z izvedencem psihiatrične stroke niti sicer ni opredelilo do navedb pritožnika, da bo (nadaljnje) pridržanje povzročilo resno poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja ter je očitno nepotrebno zavrnilo pritožnikov predlog za zaslišanje izvedenca psihiatrične stroke. Takšno ravnanje predstavlja kršitev pravil postopka (drugi odstavek 75. člena ZUS-1), ki narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1).
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
