Spor med strankama teče zaradi odškodninske odgovornosti toženca, ki je kot takratni poslovodja tožnice 13. decembra 2000 sklenil dve pogodbi, ki naj bi bili za tožnico škodljivi. Tožnica utemeljuje svojo škodo s tem, da naj bi bilo možno pogodbi skleniti brez posrednika ter za ugodnejšo ceno (da bi bilo torej električno energijo mogoče kupiti ceneje in jo prodati dražje); kot škodo pa opredeljuje obe razliki v cenah.
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, prav tako je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Vrhovno sodišče je s sodbo opr. št. III Ips 16/2021-5 izpodbijano odločbo preizkusilo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena > Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), ni pa upoštevalo navedb, s katerimi je revidentka poskušala izpodbiti dejansko stanje, saj to ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).
Odgovornost poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo v Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD), veljaven v času sklenitve spornih pogodb, ni bila posebej urejena. Skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča pa se je odgovornost poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo presojala skladno z 258. člena ZGD, saj je odgovornost članov uprave delniške družbe bližje odgovornosti poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo kot pa poslovni odškodninski odgovornosti.
Po prvem odstavku 258. člena ZGD morajo člani uprave pri vodenju poslov ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika ter varovati poslovno skrivnost družbe. Po drugem odstavku 258. člena ZGD pa člani uprave solidarno odgovarjajo družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih dolžnosti, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Torej je dokazno in trditveno breme, da je vestno in pošteno izpolnjeval svoje dolžnosti, na poslovodji, medtem ko obstoj ostalih predpostavk (glede škodljivega dejanja, škode ter vzročne zveze) ostaja na oškodovancu. Ne zadostuje zgolj morebitna kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja, pač pa morajo za obstoj odškodninske odgovornosti biti podane vse predpostavke. Zgolj obstoj ene predpostavke (npr. kršitve dolžnosti skrbnega ravnanja, kar v reviziji večkrat izpostavlja tožnica) še ne zadostuje, če niso podane tudi druge predpostavke. Tožnici ni treba dokaz(ov)ati, da ravnanje poslovodje ne ustreza zahtevani skrbnosti; zato pa mora dokazati obstoj preostalih predpostavk. Poslovodja se v sporu o njegovi odškodninski odgovornosti lahko brani ne samo tako, da dokazuje, da njegovo ravnanje, kljub temu da ni izbral ugodnejših možnosti, vseeno zadosti standardu dolžne skrbnosti, pač pa tudi tako, da izpodbija obstoj katerekoli druge predpostavke svoje odškodninske odgovornosti.
Vrhovno sodišče v nadaljevanju razlaga, da vsakega zmanjšanja premoženja še ni mogoče šteti za škodo. Na splošno je kot škodo za družbo mogoče opredeliti tisto zmanjšanje premoženja (oziroma neustvarjeni dobiček), do katerega ne bi prišlo (oziroma bi bil dobiček ustvarjen) ob upoštevanju hipotetičnega oblikovanja in razvoja premoženja družbe ob pravilnem in skrbnem vodenju družbe. Pri tem gre za hipotetičen scenarij v smislu, da se ni zgodil (v primeru pravilnega ravnanja uprave oziroma poslovodje pa bi se zgodil); vendar pa to ne pomeni, da pride pri ugotavljanju škode v poštev abstraktno merilo, pač pa je treba upoštevati, kakšno bi bilo premoženje domnevno oškodovane družbe, če bi uprava oziroma poslovodstvo te konkretne družbe ravnalo drugače v danih okoliščinah, v katerih se je ta družba nahajala. Abstraktno merilo presoje se uporablja kot merilo za skrbnost ravnanja, ne pa za ugotavljanje obstoja in višine škode. Uveljavljati je namreč mogoče le povrnitev škode, ki je dejansko nastala. Nastala pa je lahko samo konkretni družbi, ki se je v za presojo relevantnem času nahajala v nekih konkretnih okoliščinah.
V preučevanem primeru je bistveno, da tožnica kot škode ni uveljavljala razlike med njenim premoženjem, kakršno je, in med tem, kakršno bi bilo, če toženec električne energije sploh ne bi kupil oziroma prodal, pač pa je uveljavljala razliko v cenah, za kolikor meni, da bi toženec električno energijo lahko ceneje kupil (navadna škoda) in dražje prodal (izgubljeni dobiček), torej po bolj ugodnih cenah kot pa so bile dosežene s spornima pogodbama. Nerelevantni so torej očitki tožencu v zvezi z nepotrebnostjo uvoza električne energije, saj škode, ki bi v zvezi s tem morebiti nastala tožnici, ta v tem postopku ni uveljavljala.
Glede na škodo, ki jo je v tem postopku uveljavljala tožnica, gre za ugotavljanje, ali je bilo električno energijo možno kupiti ceneje in prodati dražje ter za koliko, kar predstavlja ugotavljanje obstoja škode in njene višine. Trditveno in dokazno breme glede tega pa je bilo na tožnici, kar sta pravilno ugotovili sodišči nižjih stopenj.
Zgolj nepotrebnost prodaje oziroma nakupa preko posrednikov sama po sebi še ne utemeljuje nastanka in višine škode, kakršno v tem postopku uveljavlja tožnica. Izgubljenega dobička oziroma navadne škode v okoliščinah konkretnega primera namreč ne more predstavljati zaslužek takšnega vmesnega trgovca že kar sam po sebi, pač pa bi lahko ob predpostavki, da je bil takšen vmesni trgovec dejansko nepotreben, takšen zaslužek oziroma njegov del predstavljal navadno škodo oziroma izgubljeni dobiček tožnice takrat, ko bi takšen zaslužek ali pa vsaj njegov del sicer lahko pridobila oziroma obdržala tožnica, pa ga zaradi sklenitve posla na takšen način (to je z vmesnim trgovcem) ni. Iz okoliščin bi moralo tako izhajati, da bi takšen zaslužek sicer pridobila oziroma obdržala tožnica.
Glede na vse obrazloženo je Vrhovno sodišče revizijo spoznalo kot neutemeljeno.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
