Temu je sprva botrovalo dejstvo, da tedaj v strokovnih krogih ni bilo poglobljenega poznavanja sodne prakse SEU na potrošniškem področju. V strokovnih člankih sem se zavzemal za upoštevanje razlage prava, ki jo je SEU podalo glede vsebine ključnih avtonomnih pravnih pojmov prava EU na potrošniškem področju. Ob tem so mi nekateri pisci člankov očitali samoupravni socializem, sami pa so zavzemali stališča v nasprotju s sodno prakso SEU.
Pravna mnenja, napisana za banke
Na strani bank so bili v preteklih letih tudi pisci pravnih mnenj, med njimi tudi iz vrst profesorjev s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, ki so odkrito zagovarjali nevzdržna stališča bank in si ob tem prizadevali, ob najbrž visokih honorarjih iz "bančnih žepov", da se sodna praksa SEU bodisi izkrivlja bodisi upošteva tako, da banke v pravdah še vedno ostanejo nedotaknjene v svoji poziciji očitno neodgovornega kreditiranja slovenskih potrošnikov. To pa je znatno vplivalo na sojenje, ker so slovenska sodišča njihovo argumentacijo v dobršni meri tudi sprejemala. Bil sem tudi priča poskusu, da bi eden od piscev, ki je predhodno pisal pravno mnenje za slovenske banke, ki je bilo neposredno uporabljeno v številnih pravdnih postopkih, nastopil kot predavatelj na sodniški šoli prav na temo ničnosti kreditnih pogodb v švicarskih frankih. Torej kot oseba, ki je pred tem nastopala kot izpolnitveni pomočnik bank v odprtih pravdah. Ta poskus smo sicer zadnji hip uspeli preprečiti z ostrimi dopisi vsem slovenskim sodiščem in Ministrstvu za pravosodje, vendar pa je pri tem ostal grenak priokus ob dejstvu, da do tega ni moglo priti brez sodelovanja Vrhovnega sodišča, ki je bilo tudi eden od organizatorjev tega predavanja. Bralci si v zvezi s tem lahko sami oblikujejo mnenje o imunosti slovenskega rednega sodstva na vplive v zadevah, v katerih so akterji veliki igralci (banke) nasproti "malemu človeku" v majhnem slovenskem okolju, kjer se vsi poznajo.
Od leta 2015 je sledila obsežna poplava zavrnilnih sodb slovenskih sodišč na vseh stopnjah sojenja in na vseh slovenskih sodiščih. Med redke izjeme sodijo predvsem pritožbeni senati Višjega sodišča v Mariboru, ki pa s svojo argumentacijo niso mogli bistveno vplivati na sojenje v večini zadev, zlasti ne pred ljubljanskimi sodišči na vseh stopnjah, ki so to argumentacijo odkrito zavračala in vztrajala na okopih prejšnjih stališč. Do teh izjem je prišlo dokaj pozno, ko se je že oblikovala sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki je bila podlaga za zavračanje tožbenih zahtevkov. Takšno sojenje je povzročilo, da se tisoči prizadetih kreditojemalcev niso odločili za tožbe, ker so se zavedali skoraj ničelne možnosti za uspeh in zlasti dejstva, da pravdnih stroškov v primeru izgubljenih tožb ne samo ne bodo zmogli, ampak bi ti stroški mnoge od njih potisnili v še hujšo stisko. S tega vidika so banke dejansko dosegle zavidljiv uspeh, saj je bil večji val tožb na ta način uspešno zadržan.
Ob tem moram poudariti, da sem iz dneva v dan doživljal močne frustracije ob branju sodb slovenskih sodišč na vseh stopnjah sojenja, ki so bile praviloma (ob le redkih izjemah) slabo spisane, po mojem mnenju tudi očitno pristranske in niso upoštevale jasne razlage prava in sodne prakse SEU ob številnih kršitvah temeljnih ustavnih procesnih jamstev potrošnikov in njihovih ustavnih ter konvencijskih pravic. Veliko je bilo tudi takšnih, ki so bile po svoji kvaliteti in vsebini v posmeh pravni državi, zaradi česar je sledilo sorazmerno veliko razveljavitev zavrnilnih sodb na prvi stopnji. Bilo pa je tudi nekaj svetlih izjem, ki jih je mogoče našteti na prste ene roke.
Izjemen pomen odločbe Up-14/21
To stanje bo zagotovo presegla odločba Ustavnega sodišča št. Up-14/21 z dne 13. januarja 2022, ki je izjemnega pomena za nadaljnji potek postopkov in popravo storjenih krivic ter bo zagotovo za vedno zapisana v analih slovenskega sodstva ob črnem madežu, ki gre na račun slovenskih rednih sodišč. Ob njenem branju bo bralec zaznal jasna in nedvoumna doktrinarna in pravna izhodišča za sojenje, ki so bila doslej v večinski slovenski sodni praksi rednih sodišč, zlasti Vrhovnega sodišča, očitno poteptana, obenem z izgubljenim občutkom za stisko in ogroženost "majhnega človeka" ter z neupoštevanjem osnovnih obligacijskih načel in moralnih pravil ter ustavnih in konvencijskih pravic.
- Kaj nam torej prinaša zgodovinska odločba?
Ustavno sodišče je najprej presojalo izhodišče za sojenje, ki je temeljilo na sodni praksi Vrhovnega sodišča iz referenčnih sklepov Vrhovnega sodišča II Ips 137/2018, II Ips 141/2017, II Ips 201/2017, II Ips 195/2018 in II Ips 32/2019. Predmet presoje v tem delu je bilo stališče Vrhovnega sodišča, da se v primeru jasnega in razumljivega pogodbenega pogoja vezanosti kredita na CHF, skladno načelu lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU, njegova nepoštenost ne presoja, češ da bi bila razlaga, ki bi to dopuščala, preširoka in nesmiselna, ker bi močno posegla v pogodbeno avtonomijo strank in bi zakonodajalec, če bi želel, da je po sklenitvi pogodbe vselej mogoče uveljavljati nepoštenost glavnega predmeta pogodbe, moral to izrecno določiti ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Robert Preininger: Precedenčna odločba Ustavnega sodišča v zadevah kreditov v švicarskih frankih
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 6-7, 2022
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
