c S

IZ SODNE PRAKSE: Cesija in stečajni postopek

01.03.2022 Odstop terjatve je razpolagalni pravni posel obligacijskega prava, ki neposredno učinkuje na premoženjsko pravico, kar pomeni, da ima sklenitev takega posla takojšen učinek na prenos te premoženjske pravice s cedenta na cesionarja.

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 115-ih računov, ki jih je sicer stranska intervenientka A. d. o. o. izstavila toženki, ta pa naj bi terjatve do A. d. o. o. odstopila tožnici. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je v revizijskem postopku ugotavljalo, ali je bila tožena stranka ob začetku stečajnega postopka nad A., d. o. o. odstopljene terjatve dolžna poravnati tožeči stranki ali stečajnemu dolžniku.

Vrhovno sodišče je v sodbi opr. št. III Ips 27/2021 najprej povzelo relevantno dejansko stanje:

– stranski intervenient A. d. o. o. (A) je toženki dobavljal krmila in imel iz tega naslova do nje terjatve;

– tožnica je tudi poslovala s A.; dobavljala ji je blago, potrebno za proizvodni proces;

– terjatve (že dospele in bodoče) iz naslova dobav krmil kupcem je A. odstopil tožnici s Pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 10. aprila 2017;

– na podlagi posojilne pogodbe z dne 13. aprila 2017 sta se tožnica kot posojilodajalka oz. upnica (cesionar) in A. kot posojilojemalec oz. dolžnik (cedent) 14. aprila 2017 s Sporazumom o odstopu terjatve v zavarovanje (fiduciarna cesija) sporazumela, da se terjatev iz posojilne pogodbe zavaruje z odstopom vseh sedanjih in tudi bodočih terjatev dolžnika (cedenta) do kupcev;

– 30. maja 2017 je A. toženko obvestila, da je 10. aprila 2017 odstopila svoje terjatve tožnici;

– v izvršilnem postopku (upnik B. d. o. o. (B.)) proti A. je bil dolžnikovemu dolžniku (toženki) 9. junija 2017 vročen sklep o rubežu denarnih terjatev z dne 5. junija 2017 v korist upnika B. (med drugim terjatve A. do toženke);

– Sporazum o odstopu terjatev je bil sklenjen (oziroma potrjen) v notarskem zapisu dne 20. junija 2017;

– stečajni postopek nad A. je bil začet 5. marca 2018.

Nadalje je sodišče razlagalo, da je odstop terjatve v zavarovanje (fiduciarna cesija), ki je relevanten v konkretnem primeru, po prvem odstavku 207. člena > Stvarnopravnega zakonika (SPZ) oblika zavarovanja terjatve, pri kateri odstopnik (cedent) odstopi terjatev prevzemniku (cesionarju). Odstop terjatve je razpolagalni pravni posel obligacijskega prava, ki neposredno učinkuje na premoženjsko pravico, kar pomeni, da ima sklenitev takega posla takojšen učinek na prenos te premoženjske pravice s cedenta na cesionarja. Konkretno to pomeni, da je s Pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 10. aprila 2017 terjatev drugega stranskega intervenienta (A.) do toženke tega dne prešla iz njegove premoženjske sfere. Zato prvi stranski intervenient kot upnik (B.) na podlagi sklepa o rubežu z dne 5. junija 2017 ni mogel na spornih terjatvah pridobiti zastavne pravice v smislu tretjega odstavka 107. člena > Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj te terjatve tedaj niso bile v pravni sferi toženke. Sklep o rubežu se torej na te terjatve ni mogel nanašati.

Revizijsko sodišče je dodatno opozorilo, da tega ne spremeni okoliščina, da ob izdaji in vročitvi sklepa o rubežu odstop terjatev ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa (tretji odstavek 209. člena SPZ). Namen obličnosti je namreč preprečevanje zlorabe, povezane z negotovostjo glede datuma izvedbe transakcije, pri čemer pa nevarnost ne obstaja tedaj, ko je fiduciarna cesija naznanjena dolžniku odstopljene terjatve, kar se je v konkretnem primeru zgodilo 30. maja 2017, ko je bila toženka (dolžnikov dolžnik) o prenosu terjatev tudi obveščena.

Ob začetku stečajnega postopka nad A. (cedent) 5. marca 2018 se je odstopljena terjatev na podlagi zakona avtomatično vrnila v cedentovo premoženjsko sfero; tožnica (cesionar) pa je, ker je tedaj že razpolagala s sporazumom o odstopu terjatve v obliki notarskega zapisa, na terjatvah pridobila ločitveno pravico (drugi odstavek 209. člena v zvezi z drugim odstavkom 206. člena SPZ).

Sodišče je dodatno opozorilo, da ker ob izdaji sklepa o rubežu (5. junij 2017) po 107. členu ZIZ sporne terjatve niso bile v premoženjski sferi A. in ker se sklep o rubežu nanje potemtakem ni mogel nanašati, tožnica in A. dne 20. junija 2017, ko sta sporazum o odstopu terjatev sklenili (oziroma potrdili) v obliki notarskega zapisa, nista kršili določbe prepovedi razpolaganja iz prvega odstavka 107. člena ZIZ. Ta določa, da sodišče s sklepom, s katerim dovoli rubež denarne terjatve (sklep o rubežu), prepove dolžnikovemu dolžniku poravnati terjatev dolžniku; dolžniku pa prepove terjatev izterjati, in sicer tudi iz zastave, ki je bila dana v njeno zavarovanje, ali kako drugače z njo razpolagati.

Tožnica je zatorej ob stečaju nad A. pridobila ločitvene pravice na spornih terjatvah, za katere so v 282. členu > Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) določena posebna pravila glede njihovega zunajsodnega uveljavljanja. Ločitveni upnik tudi po začetku stečajnega postopka obdrži pravico opraviti zunajsodno prodajo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, zaradi plačila terjatve, če ima po splošnih pravilih, ki se uporabljajo za njegovo ločitveno pravico, pravico opraviti zunajsodno prodajo premoženja. Pravice in zavarovane terjatve mu v stečajnem postopku tudi ni treba prijaviti (drugi odstavek 282. člena ZFPPIPP).

V konkretnem primeru so predmet ločitvene pravice tožeče stranke terjatve, ki jih uveljavlja v tej pravdi. Dopustnost izvensodnega uveljavljanja ločitvenih pravic zaradi plačila terjatev, zavarovanih s temi pravicami (282. člen ZFPPIPP), v okoliščinah konkretnega primera pomeni, da tožnici kot ločitveni upnici svojih terjatev ni bilo treba uveljavljati v stečajem postopku nad A. Zato je toženka dolžna svoje obveznosti poravnati neposredno tožeči stranki in ne stečajnemu dolžniku (A.). S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena.

Vrhovno sodišče je tako ugodilo reviziji in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da se pritožbi tožnice ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, da je toženka dolžna tožnici plačati 41.834,89 evrov.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.