Varstvo v okviru posebnega sistema socialne varnosti za delavce v gospodinjstvu, ki ga določa španska zakonodaja, ne vključuje varstva za primer brezposelnosti. Delavka v gospodinjstvu, ki je zaposlena pri fizični osebi, je od januarja 2011 vključena v ta posebni sistem. Novembra 2019 je pri Tesorería General de la Seguridad Social (TGSS) (splošni sklad za socialno varnost) podala vlogo za plačevanje prispevkov za varstvo za primer brezposelnosti, da bi pridobila pravico do teh socialnih dajatev. TGSS je to vlogo zavrnil z obrazložitvijo, da je možnost plačevanja prispevkov v ta posebni sistem za pridobitev varstva za primer brezposelnosti na podlagi španske zakonodaje izrecno izključena.
Delavka je nato vložila tožbo pri Juzgado de lo Contencioso-Administrativo n° 2 de Vigo (provincialno upravno sodišče št. 2 v Vigu, Španija), pri čemer je v bistvu trdila, da nacionalna zakonodaja delavce v gospodinjstvu postavlja v položaj socialne stiske, kadar njihova zaposlitev preneha iz nekrivdnih razlogov. To naj bi jim onemogočalo dostop ne le do nadomestila za brezposelnost, temveč tudi do drugih socialnih pomoči, ki so pogojene z ugasnitvijo pravice do tega nadomestila.
V tem okviru špansko sodišče poudarja, da zadevno kategorijo delavcev sestavljajo skoraj izključno ženske, zaradi česar prosi Sodišče za razlago Direktive o enakem obravnavanju v zadevah socialne varnosti, da se ugotovi, ali gre za posredno diskriminacijo na podlagi spola, ki je na podlagi te direktive prepovedana.
Sodišče je v 24. februarja izrečeni sodbi C-389/20 odločilo, da Direktiva o enakem obravnavanju v zadevah socialne varnosti nasprotuje nacionalni določbi, s katero so iz dajatev socialne varnosti, ki so z zakonskim sistemom socialne varnosti priznane delavcem v gospodinjstvu, izključena nadomestila za brezposelnost, če ta določba postavlja v slabši položaj zlasti delavke v primerjavi z delavci in ni upravičena z objektivnimi dejavniki, ki niso povezani z diskriminacijo na podlagi spola.
Sodišče je najprej opozorilo, da gre za posredno diskriminacijo na podlagi spola, kadar bi bile zaradi navidezno nevtralnega predpisa osebe enega spola v posebej neugodnem položaju v primerjavi z osebami drugega spola, razen če je ta predpis objektivno utemeljen in sorazmeren.
Sodišče je ob poudarjanju, da mora špansko sodišče preveriti, ali je tako v obravnavanem primeru, slednjemu dalo napotke v zvezi s tem.
Sodišče je navedlo, da imajo v skladu s špansko zakonodajo načeloma vsi zaposleni, ki so vključeni v splošni sistem socialne varnosti, v katerega je integriran posebni sistem za delavce v gospodinjstvu, načeloma pravico do nadomestila za brezposelnost. V Španiji je delež zaposlenih moških in žensk bolj ali manj enak. Ta delež pa se bistveno razlikuje v skupini delavcev v gospodinjstvu, saj ženske predstavljajo več kot 95 % te skupine. Delež zaposlenih delavk, na katere vpliva različno obravnavanje, ki izhaja iz zadevne izključitve, je torej bistveno višji kot delež zaposlenih moških. Zato nacionalna zakonodaja v neugoden položaj postavlja zlasti delavke in zato pomeni posredno diskriminacijo na podlagi spola, ki je v nasprotju z Direktivo, razen če ustreza legitimnemu cilju socialne politike ter je primerna in nujna za dosego tega cilja.
Španska vlada in TGSS trdita, da je odločitev, da so delavci v gospodinjstvu izključeni iz varstva za primer brezposelnosti, povezana s posebnostmi tega poklicnega sektorja, vključno s statusom delodajalca, in ustreza ciljem ohranitve ravni zaposlenosti ter boja proti nezakonitemu delu in goljufijam na področju socialne varnosti. Sodišče je potrdilo, da so navedeni cilji zakoniti z vidika socialne politike. Vendar meni, da se španska zakonodaja ne zdi primerna, da bi bilo z njo mogoče doseči te cilje, saj se ne zdi, da se z njo ti cilji izvajajo dosledno in sistematično.
Sodišče namreč poudarja, da se kategorija delavcev, ki je izključena iz varstva za primer brezposelnosti, ne razlikuje bistveno od drugih kategorij delavcev, ki niso izključeni. Poudarja, da te druge kategorije delavcev, katerih delovno razmerje je vezano na dom za nekomercialne delodajalce oziroma katerih področje dela izkazuje enake značilnosti glede stopnje zaposlenosti, kvalifikacij in plačila kot v primeru delavcev v gospodinjstvu, izkazujejo podobna tveganja v smislu zmanjšanja ravni zaposlenosti, goljufij na področju socialne varnosti in zatekanja k nezakonitemu delu, vendar so vse zajete z varstvom za primer brezposelnosti. Poleg tega je Sodišče dodalo, da se z vključitvijo v posebni sistem za delavce v gospodinjstvu načeloma pridobi upravičenost do vseh dajatev, ki se dodelijo na podlagi španskega splošnega sistema socialne varnosti, razen do nadomestil za brezposelnost. Ta sistem zajema zlasti tveganja, ki se nanašajo na nezgode pri delu in na poklicne bolezni. V zvezi s tem tudi ni doslednosti, saj te druge dajatve izkazujejo enaka tveganja za goljufije na področju socialne varnosti kot nadomestila za primer brezposelnosti.
Sodišče nazadnje meni, da se zdi, da španska zakonodaja presega tisto, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev. Izključitev iz varstva za primer brezposelnosti bi pomenila, da bi bila onemogočena pridobitev drugih dajatev socialne varnosti, do katerih bi bili delavci v gospodinjstvu upravičeni in katerih dodelitev bi bila pogojena z ugasnitvijo pravice do nadomestila za brezposelnost. Ta izključitev bi tako povzročila večje pomanjkanje socialnega varstva, ki se odraža v socialni stiski.
Vir: Sodišče EU, sodba v zadevi C-389/20, 24. februar 2022
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
