Na podlagi 137. člena ZDR-1 ima delavec pravico do nadomestila plače za čas odsotnosti, v primerih in v trajanju, določenem z zakonom, ter v primerih odsotnosti z dela, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Tako je delodajalec dolžan izplačati nadomestilo plače v primerih odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin, izobraževanja, z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni in ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca.
V skladu s spremembo 3. odstavka 137. člena ZDR-1, ki se bo začel uporabljati 1. marca 2022, delodajalec izplačuje nadomestilo plače iz lastnih sredstev in sicer:
V vseh ostalih primerih oz. daljših odsotnostih z dela delodajalec izplača nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja.
Posledično se spreminja tudi 4. odstavek 137. člena ZDR-1, ki v skladu z navedenim obravnava tudi primere, ko gre za dve ali več zaporednih odsotnosti z dela zaradi iste bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom in traja prekinitev med eno ali drugo odsotnostjo manj kot deset dni. Tudi v takih primerih bo moral odslej delodajalec nadomestilo plače pokrivati iz lastnih sredstev za odsotnost do 20 delovnih dni, za čas nadaljnih odsotnosti od prekinitve dalje, pa bo izplačilo nadomestila plače bremenilo blagajno zdravstvenega zavarovanja.
Pri tem velja spomniti, da višino nadomestila plače določa 31. člen Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) in sicer nadomestilo znaša:
Vojaški invalidi in civilni invalidi vojne imajo pravico do nadomestila v višini 100% od osnove v vseh primerih odsotnosti.
Osnova za nadomestilo plače je povprečna mesečna plača delavca za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti. Če delavec v obdobju zaposlitve v zadnjih treh mesecih ni delal in je za ves čas prejemal nadomestilo plače, pa je osnova za nadomestilo enaka osnovi za nadomestilo plače v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti. Če delavec v celotnem obdobju zadnjih treh mesecev ni prejel niti ene mesečne plače, mu pripada nadomestilo plače v višini osnovne plače, določene v pogodbi o zaposlitvi. Višina nadomestila plače ne sme presegati višine plače, ki bi jo delavec prejel, če bi delal. To pa pomeni, da je delodajalec delavcu dolžan izplačati nadomestilo plače za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela.
V skladu s 33. členom ZZVZZ ima pravico do nadomestila tudi zavarovanec, ki na podlagi mnenja osebnega zdravnika oziroma zdravniške komisije dela skrajšan delovni čas. Če je njegova plača za skrajšani delovni čas manjša od nadomestila, ki mu pripada za čas, ko ne dela, pa ima pravico tudi do nadomestila za to razliko.
Za konec velja opozoriti, da v skladu s 35. členom ZZVZZ zavarovanec ni upravičen do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela, če v tem času opravlja pridobitno delo. Prav tako se zavarovancu zadrži izplačevanje nadomestila:
Izplačevanje nadomestila se zadrži za čas, dokler se zavarovanec ne javi, ne pride na pregled oziroma dokler se ne začne ravnati po navodilu zdravnika. Zavarovancu se zadržano nadomestilo izplača za ves čas opravičene zadržanosti od dela.
Delodajalci lahko povračila plač t.i. refundacijske zahtevke za nadomestila plač za dolgotrajno odsotne zaposlene vlagajo elektronsko preko državnega informacijskega sistema za podjetja in podjetnike SPOT. Če zavezanec vloži refundacijski zahtevek na podlagi izdanega elektronskega bolniškega lista (eBOL), pa k zahtevku ni več potrebno priložiti skeniranega bolniškega lista. Pri tem Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije napoveduje, da bo vlaganje refundacijskih zahtevkov na ta način od 1. januarja 2023 obvezno za vse.
Pripravila: mag. Mojca Kunšek
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
