Mojo pozornost je posebej pritegnil odnos med ključnima institutoma dveh pravnih režimov - postopkom predhodnega odločanja po 267. členu PDEU in pravico do poštenega sojenja, kot jo uokvirja 6. člen EKČP. Kot pomembno se odpira vprašanje, ali odločitev nacionalnega sodišča, da ne sproži postopka predhodnega odločanja, lahko preraste v kršitev strankine pravice do poštenega sojenja.
Je predhodno odločanje pravica posameznika po pravu EU?
Postopek predhodnega odločanja je odločilno zaznamoval razvoj prava EU in evropskih integracij nasploh. Pravno podlago zanj najdemo v 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki določa, da je SEU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage pogodb ter veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije. Glede na to, da je pravna podlaga postopka o predhodnem odločanju zajeta samo v enem členu temeljne pogodbe EU, je za celovito razumevanje vsebine in pomena tega instituta potrebna tudi dodatna razlaga, ki je podana v sodnih odločbah SEU.1
- Praksa SEU
Sodišče EU je že zelo zgodaj poudarilo, da je predmet razlage v predhodnem postopku primarno pravo EU, kar poleg PDEU predstavljajo še Pogodba o EU (PEU) z vsemi prilogami, protokoli in drugimi dodatki, pogodbe o spremembah teh pogodb ter pristopne pogodbe z državami članicami. V to skupino spadajo tudi Listina EU o temeljnih pravicah2 in splošna načela, ki jih je izoblikovalo SEU.
Predmet predhodnega odločanja sta tudi razlaga sekundarnega prava in odločanje o njegovi veljavnosti. Sem uvrščamo uredbe, direktive, sklepe, priporočila in mnenja organov EU ter predpise, ki so sprejeti na podlagi sekundarnega prava. Luksemburško sodišče razume svojo pristojnost odločati o predhodnih vprašanjih kot nepogrešljiv mehanizem za zagotavljanje enotne in učinkovite uporabe skupnostnega prava na ozemlju vseh držav članic.
V sodni praksi je trdno zasidrano tudi stališče, da je za odločanje o razlagi in veljavnosti prava EU pristojno izključno SEU.3 Slednje je v zvezi s tem opozorilo na razlikovanje med možnostjo in obveznostjo postavitve predhodnega vprašanja. Sodišče, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, je v primeru, ko se sooči s pomisleki glede razlage prava EU, zavezano prekiniti postopek in zadevo odstopiti v predhodno odločanje SEU. Takšna dolžnost pa ne obstaja, ko notranje pravo dopušča pravno sredstvo zoper sodno odločbo. Takrat je odločitev o predhodnem vprašanju stvar proste presoje sodnika, ki vodi konkretni postopek.4
Vendar pa praksa SEU pozna izjeme od tega pravila tudi za primere, ko sicer obstaja dolžnost sprožiti postopek predhodnega odločanja. Tako niti najvišja nacionalna sodišča niso dolžna postaviti predhodnega vprašanja glede razlage prava EU, če se ugotovi:
- da vprašanje ni bistveno/upoštevno, pri čemer je nacionalno sodišče tisto, ki presodi o upoštevnosti vprašanja, ali
- da je upoštevna določba Evropske unije že bila predmet razlage Sodišča Evropske unije (t. i. doktrina acte éclairé) ali
- da je pomen zadevnega določila prava EU tako jasen, da se ne postavlja noben razumen dvom o njegovi vsebini, temveč je pravilo treba preprosto samo uporabiti (t. i. doktrina acte clair).5
Samo če so izpolnjeni ti pogoji, lahko nacionalno sodišče opusti predložitev vprašanja Sodišču Evropske unije in o njem odloči na lastno odgovornost. Kadar pa gre za vprašanje veljavnosti pravnih aktov Evropske unije, se nacionalno sodišče ne more izogniti predložitvi zadeve Sodišču Evropske unije, ker nacionalna sodišča niso pristojna, da bi sama ugotovila neveljavnost pravnih aktov EU. Takrat obveznost predložitve predhodnega vprašanja zavezuje tudi nižja sodišča.6
SEU je opredelilo nacionalno sodišče za tisti subjekt, ki je pristojen za predložitev predloga o predhodnem vprašanju. Posamezniku je sicer priznalo možnost, da kot stranka v postopku pred sodiščem države članice poda predlog za postavitev predhodnega vprašanja, vendar je poudarilo, da nacionalni sodnik pri odločanju o tem, ali bo vprašanje tudi dejansko postavil, nanj ni vezan. Za nacionalno sodišče, ki je pristojno za postavitev predhodnega vprašanja, argumenti strank niso relevantni in zavezujoči.7
Takšnemu stališču SEU je nedvomno botrovala posebna narava postopka predhodnega odločanja, ki je namenjen izključno sodelovanju med sodišči držav članic in SEU.8 Postopek predhodnega odločanja torej ni pravno sredstvo in ga po mnenju SEU ni mogoče razumeti kot pravico stranke. Zdi se, da je za razliko od poglavitnega sodnega organa EU Evropsko sodišče za človekove pravice vseeno ubralo bolj aktivističe in ustvarjalen pristop pri zaščiti pravic stranke v primerih, ko se pred nacionalnim sodiščem pojavi potreba po predhodnem vprašanju. Poglejmo si, kaj pravi strasbourško sodišče.
Kdaj bo podana kršitev 6. člena EKČP?
ESČP se v zadnjih letih vse bolj ukvarja tudi z vprašanji, ki se nanašajo na pravo EU. Čeprav Unija formalno še ni postala pogodbena stranka EKČP, se strasbourško sodišče enostavno ne more izogniti zadevam, ki odpirajo vprašanje uporabe in razlage skupnostnega prava, saj so vse države članice EU hkrati tudi podpisnice EKČP. Pregled sodne prakse ESČP kaže, da narašča delež pritožb, ki nacionalnim sodiščem očitajo, da niso ravnala v skladu z določbo 267. člena PDEU in da so posledično kršila pravico do poštenega sojenja.9
Nadaljevanje članka za naročnike >> Danijel Igrec: Razmerje med 267. členom PDEU in 6. členom EKČP
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 5, 2022
>> Članek lahko preberete tudi, če niste naročnik.
---------------------
Opombe:
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
