Videti je, da ni grozovito, če nekdo s sedemintridesetimi udarci s sekiro razseka invalidnega soseda - menda je bila smrt dokaj hitra. Prav tako pa ni grozovito, če mladenič z velikim mesarskim nožem zakolje invalidnega strica, nepokretno babico in dedka, pri čemer so vse žrtve umirale najmanj pet minut, storilec je vse večkrat zabodel, babici pa z nožem po stegnih navihano narisal "mrežo".1
Slovenskemu sodstvu torej prizori iz kultnega filma Žaga (Saw) ne predstavljajo posebne grozovitosti. Kot da bi profesionalna pravna izobrazba pri sodnikih povzročila nekakšno nenavadno odstopanje od normalnega občečloveškega vrednotenja. Odločil sem se, da bom tematiko nekoliko podrobneje raziskal.
Opredelitev grozovitosti odvzema življenja je ključnega pomena. Kaznivo dejanje umora iz 116. člena Kazenskega zakonika (KZ-1)2 je namreč (med drugim)3 storjeno tedaj, ko nekdo drugemu vzame življenje "na grozovit način". Minimalna zaporna kazen za umor je petnajst let, maksimalna pa trideset let.4 Poleg tega je za dve ali več kaznivih dejanj umora v steku mogoče pod zakonskimi pogoji izreči enotno kazen dosmrtnega zapora.5 Če ni zakonskih znakov umora, bo pogosto šlo za bistveno lažje kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 ("kdor komu vzame življenje"), ki se kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let. Za več ubojev v steku enotna kazen ne more preseči tridesetih let.6
Višina kazni odseva družbeno etično in moralno vrednotenje storilčevega dejanja. Je simbolni izraz ogorčenja družbe nad blažjo, hudo ali celo nezaslišano kršitvijo družbenega reda. Visoke zaporne kazni so lahko iz vrste razlogov sporne, pri najhujših storilcih pa brez dvoma prek t. i. "selektivne inkapacitacije" vendarle zagotavljajo varnost družbe, ker storilec v zaporu kaznivega dejanja več ne more ponoviti.7 Zagotavljajo tudi družbeno kanalizirano retribucijo (maščevanje), ki je po moji oceni temeljni smoter kazenskega prava. Po mojem mnenju je po obstoječih razlagah 116. člena KZ-1 v Sloveniji mnogo preveč izredno nevarnih storilcev, ki so naredili neizrekljive stvari, pa so na koncu bili obsojeni za uboj, ne pa za umor (posledično jim je bila izrečena daleč prenizka zaporna kazen).
Zato štejem razlikovanje med umorom in ubojem, ki se je razvilo v slovenski sodni praksi, za izrazito širše pomembno temo. V sodni praksi se pogosto omenja sodba Vrhovnega sodišča št. Kp 2/2010 z dne 3. septembra 2010. Kar sta tu z nesrečnim mladim dekletom počela očitno psihopatska storilca, je pravi festival groze.8 Vrhovno sodišče je zapisalo:
"Grozovit način izvršitve kaznivega dejanja je podan tedaj, ko je s storitvijo dejanja oškodovancu povzročeno posebno trpljenje ali bolečine, ki po svoji intenziteti presegajo tiste, ki so značilne za vsako od teh kaznivih dejanj, pri čemer pa morajo kazati, da je storilec pri takem ravnanju brezčutno užival ali se kako drugače izživljal. Objektivna sestavina se torej kaže v ravnanju, s katerim storilec žrtvi povzroča trpljenje, strah ali bolečine, ki presegajo običajni način storitve takega kaznivega dejanja, subjektivna komponenta pa v zavesti storilca, da žrtvi povzroča hudo trpljenje ali v zavesti o možnosti povzročanja takega trpljenja in hotenju oziroma privolitvi nanj."
Dikcija o objektivni in subjektivni sestavini je nesporna. Po eni strani kaže na to, kako se objektivno razlaga zakonski znak odvzema življenja na grozovit način, po drugi strani nas opozarja na naklep kot subjektivni element kaznivega dejanja umora.9 Pomisleke pa imam do vsebine te razlage ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
