Delodajalka (toženka) je odpustila delavko (tožnico) zaradi večkratnih kršitev delovnih obveznosti. Tožnica je bila zaposlena v toženkinem računovodskem servisu kot strokovni sodelavec v računovodstvu. Pri svojem delu je napravila več napak, ki jih je toženka ocenila kot hujšo kršitev delovnih obveznosti in sicer: napačni vnos sklicev pri knjiženju računov in izdelavi univerzalnih plačilnih nalogov, napačno kreiranje bančnega računa dobavitelja, napačno knjiženje prehrane ter reprezentance, napačno knjiženje računov itd.
Zaradi teh kršitev, ki jih je toženka ocenila kot hujše kršitve delovnih obveznosti, je toženka tožnici podala izredno odpoved delovnega razmerja skladno prvim odstavkom 109. člena > Zakona o delovnihi razmerjih (ZDR-1).
V delovnopravnem sporu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da navedene kršitve, niti vsaka sama zase niti vse skupaj, ne predstavljajo zakonitega razloga za izredno odpoved, in da ni izpolnjen nadaljnji pogoj za zakonito izredno odpoved, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila toženka. Med drugim je navedla, da vsaka kršitev zase morda res ni huda, vendar pa lahko posamezna napaka privede do hujših posledic, tako za toženko kot za njene naročnike. Naročniki toženke so kazali nezadovoljstvo z njenim delom in grozili z odpovedjo sodelovanja. Večje število napak pri delu vpliva na nivo zaupanja, kar še posebej velja za napake pri pripravi univerzalnih plačilnih nalogov in davčnih obračunov. Ponavljajoči napačni obračuni lahko privedejo do davčne kontrole. Napačna navedba sklica na univerzalnem plačilnem nalogu lahko povzroči, da se plačilo ustrezno ne razporedi. Pogoste napake pri delu manjšajo učinkovitost in zaradi potrebe po dodatnem nadzoru privedejo do nižjih prihodkov računovodskega servisa. To še toliko bolj velja za manjše računovodske servise, kot je toženkin. Poudarila je tudi, da je nedopustno, da računovodja listine zavrže ali da zmotno beleži poslovne dogodke - takšno delo računovodje je neskrbno.
Višje sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 589/2021 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
Pritožbeno sodišče je navedlo, da je toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavila, da sodišče prve stopnje odpovedi ni presojalo, kot je bila podana, ampak (le) za vsako posamezno kršitev posebej. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno za vsako posamezno kršitev ugotavljalo najprej, kdaj jo je toženka ugotovila, da je lahko presodilo pravočasnost odpovedi ter ali je kršitve sploh storila. Med drugim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka sedme kršitve, povezane z originalnimi listinami v košu za smeti, ni dokazala.
V zvezi s tremi kršitvami od očitanih osmih je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali gre za hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepno (namenoma) ali iz hude malomarnosti, da bi lahko predstavljale razlog za izredno odpoved v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. To so kršitve, povezane z napačnim vnosom sklicev pri knjiženju računov in izdelavi univerzalnih plačilnih nalogov za stranko D., d. o. o., napačnim kreiranjem bančnega računa dobavitelja stranke F., d. o. o. in napačnim knjiženjem prehrane ter reprezentance ter napačnim knjiženjem računov. Presodilo je, da te kršitve niti vsaka sama zase niti vse skupaj ne predstavljajo zakonitega razloga za izredno odpoved, in da ni izpolnjen nadaljnji pogoj za zakonito izredno odpoved, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
Pritožbeno sodišče je pritrdilo sodišču prve stopnje predvsem v delu, da za zakonito odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Izredna odpoved je predvidena kot skrajno sredstvo za sankcioniranje (hujših) kršitev, ki zahtevajo takojšnje prenehanje delovnega razmerja, ne pa za primer, kot je konkretni, kjer delavec ponavlja (milejše) kršitve. Ugotovljene kršitve ne vodijo do okoliščin in interesov, zaradi katerih z delovnim razmerjem ne bi bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, sploh ob upoštevanju navedb o ponavljanju kršitev. Na drugačno presojo ne vpliva s strani toženke poudarjeno dejstvo, ki ga je povzela iz izvedenskega mnenja, da so lahko posledice kršitev (napak) za manjšega delodajalca hujše, saj toženka tovrstnih navedb pred sodiščem prve stopnje sploh ni podala in gre za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena > Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo zahtevku v celoti, vključno s predlagano sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.
Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi Višje sodišče po uradni dolžnosti, je le-to pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
