»V slovenskem kazenskem postopku je prepoved opiranja sodne odločbe na protiustavno ali nezakonito pridobljene dokaze ali njihove ‘sadeže’ (drugi odstavek 18. člena ZKP) absolutna – radikalna, saj gre za temeljno prvino poštenega postopka. V situacijah protiustavnega ali nezakonitega ravnanja državnih organov ni bila nikoli sprejeta utilitaristična (instrumentalna) doktrina izločanja dokazov. Ekskluzija je institut avtonomnega (za razliko od t. i. ancilarnega) položaja kazenskega postopka v razmerju do materialnega kazenskega prava oziroma načela iskanja ‘materialne’ resnice,« je zapisalo Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Ips 44415/2010 z dne 26. novembra 2021, s katero je razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje v obsodilnem delu v t. i. zadevi Balkanski bojevnik.
V tem prispevku so izluščeni nekateri (doktrinarni) poudarki Vrhovnega sodišča iz navedene sodbe.
Domneva nedolžnosti
Vrhovno sodišče je presodilo, da zaključki nižjih sodišč, da za ugotovitev o zakoniti pridobitvi telefonske številke zadošča že »ne povsem izključena« možnost, da je kriminalist številko pridobil na svetovnem spletu, v luči arbitrarnosti in samovoljnosti kršijo obsojenčevi pravici iz 22. in 27. člena Ustave Republike Slovenije (URS), to sta pravica do enakega varstva pravic in domneva nedolžnosti. Kršitev slednje v kazenskem postopku se po oceni Vrhovnega sodišča odraža v dejstvu, da sta sodišči breme dokazovanja nezakonitosti pridobitve telefonske številke v celoti prevalili na obsojenca, namesto da bi zahtevali, da zakonitost pridobitve osebnega podatka dokaže državno tožilstvo, kar je v nasprotju z načelom in dubio pro reo.
Pravica do učinkovitega sodnega varstva
Vrhovno sodišče je poudarilo, da je odločanje o izločitvi dokazov neločljivo povezano z uresničevanjem pravice do sodnega varstva zaradi kršitev človekovih pravic po določbi četrtega odstavka 15. člena URS. S t. i. ekskluzijskimi zahtevki se po navedbah vrhovnih sodnikov zagotavljata sodno varstvo in odprava posledic kršitev ustavno varovanih človekovih pravic ter enakost orožij v (pred)kazenskem postopku. Po naravi stvari je, tako Vrhovno sodišče, učinkovito sodno varstvo, zlasti pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih, ki se nanašajo na nepravilnosti v (tajni) fazi predkazenskega postopka, mogoče zagotoviti le naknadno; ob predpostavki, da so dejanja organov predkazenskega postopka (policije) vestno, pravočasno in skrbno protokolirana.
Slednje je po stališču Vrhovnega sodišča tudi predpogoj, brez katerega ni mogoče domnevati, da organi odkrivanja kaznivih dejanj delujejo zakonito. Breme dokazovanja take zakonitosti je na strani državnih organov. Takšno breme je toliko večje takrat, kadar je nadzor javnosti ali drugih procesnih udeležencev (sodišča, zagovornika) minimalen ali ga ni, je odločilo Vrhovno sodišče. Navedlo je, da je bil v obravnavani zadevi izključni dokaz zakonitosti policijskega delovanja, potem ko se je v kazenskem postopku spor o zakonitosti že oblikoval, zaslišanje navedene priče, ki pa po oceni Vrhovnega sodišča ni zadostilo zahtevi po učinkovitem sodnem varstvu ustavnih jamstev iz 38. člena URS, v nadaljevanju predkazenskega postopka pa iz 37. člena URS.
Dokazne prepovedi v kazenskem postopku, vključno z drugim odstavkom 18. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ne vzpostavljajo le negativnih obveznosti kazenskih sodišč, temveč tudi pozitivno obveznost zagotoviti učinkovito sodno varstvo kršitev ustavnih jamstev, so še zapisali vrhovni sodniki. Dalje so navedli, da je že Ustavno sodišče zavrnilo stališča rednih sodišč, da lahko izpovedba kriminalista o tem, kako policija v Italiji postopa »na splošno«, nadomesti presojo zakonitosti policijskega delovanja v konkretnih, jasno opredeljenih okoliščinah. Splošna zagotovila policista namreč po mnenju Vrhovnega sodišča ne povedo ničesar določnega o osrednjem vprašanju, kako sta bili pridobljeni konkretni telefonski številki, kar ne omogoča zaključka o nedvomno zakoniti pridobitvi podatka.
Privilegij zoper samoobtožbo
Glede privilegija zoper samoobtožbo je Vrhovno sodišče zapisalo, da ta prvenstveno zadeva pravico do molka in se razteza na vse osumljenčeve izjave. Pri tem ne gre le za prepoved uporabe prisile ali zvijače, temveč za preprečevanje samoobdolžitve, saj se osumljenec morebiti (zaradi pravne neizobraženosti) ne zaveda, da mu ni treba izpovedovati zoper samega sebe, bodisi zaradi prisile ali neinformiranosti. V situaciji, ko gre posamezniku pravica do molka, lahko vsak, še najmanjši pritisk, vpliva na njegovo odločitev izpovedovati, meni Vrhovno sodišče.
Po prepričanju slednjega je posameznik v osebnostno podrejenem položaju že zaradi dejstva, da z njim opravlja razgovor policist v okviru uradnega preiskovalnega dejanja, kot je na primer hišna preiskava. V takšnih situacijah je, tako Vrhovno sodišče, posameznik še posebej ranljiv, zato mora biti prag presoje privilegija zoper samoobtožbo postavljen s posebno skrbnostjo in strogostjo, da se lahko udejanji. Iz vsega tega je po oceni Vrhovnega sodišča mogoče zaključiti, da je privilegij zoper samoobtožbo esencialnega pomena v kritičnih položajih predkazenskega postopka, ko je osumljenec v dejansko neenakopravnem razmerju do organov, ki proti njemu nastopajo s položaja moči. Videti je torej, da je aplikacija privilegija zoper samoobtožbo neločljivo povezana z vprašanjem enakosti orožij v postopku, kar je prvina pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, meni Vrhovno sodišče.
To dalje navaja, da teorija kazenskega procesnega prava dopušča razlago drugega odstavka 18. člena ZKP na način, da je treba izločiti tudi dokaze, ki so bili protiustavno ali nezakonito pridobljeni od tretje osebe. Če gre za nezakonito pridobljene dokaze, je njihova uporaba na sodišču enako prepovedana, ne glede na to, zoper koga so bili nezakonito pridobljeni. Kadar močnejša stranka uporabi nezakonite dokaze, zruši enakost moči, torej ne glede na to, zoper koga je bila nezakonitost uperjena, je prepričano Vrhovno sodišče.
Ob navedenem je presodilo, da ne določilo drugega odstavka 18. člena ZKP ne opredelitev absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ne utemeljujeta aprioristične interpretacije, da kršitev ustavno varovanih pravic določene osebe učinkuje ekskluzijsko le v kazenskem postopku zoper to isto osebo. Meni, da golo, skoraj formalistično razmejevanje med izkoriščanjem posledic kršitev URS v enem ali pač drugem sodnem postopku ni ustavnoskladno, saj v temelju ruši »enakost moči« med udeleženci (pred)kazenskega postopka, zanemarja garantno funkcijo kazenskega postopka (rezultata večstoletnega boja za demokratizacijo družbe in spoštovanje človekovih pravic) ter nasprotuje nezanikljivemu načelu poštenosti (pravičnosti) kazenskega postopka, zoper kateregakoli osumljenca ali obdolženca.
Izjeme od doktrine sadežev zastrupljenega drevesa
Doktrina sadežev zastrupljenega drevesa, kot navaja Vrhovno sodišče, izvira iz prakse Vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike, ki pa dopušča tudi uporabo izjem (gre za izjeme neizogibnega odkritja, neodvisnega vira, zbledelega madeža, dobre vere). Možnost uporabe izjem od dokazne ekskluzije (razen sklicevanja na dobro vero) ni vprašljiva niti v praksi slovenskega Vrhovnega sodišča. V danem kontekstu obravnavane zadeve se, tako Vrhovno sodišče, kot osrednja pokaže doktrina oziroma izjema neizogibnega odkritja. Slednja dopušča uporabo dokazov, ki bi jih bilo sicer treba izločiti zaradi nezakonitosti v povezavi z njihovo pridobitvijo, kadar se hipotetično, vendar z veliko verjetnostjo dokaže, da bi do istih dokazov prišli tudi po zakoniti poti, je pojasnilo Vrhovno sodišče in dodalo, da so v sodbah nižjih stopenj izostali razlogi v smeri presoje (ne)uporabljivosti izjeme neizogibnega odkritja po ključnem časovnem mejniku 22. junij 2009.
V tujini pridobljeni dokazi
Vrhovno sodišče je dalje navedlo, da sta praksi Ustavnega in Vrhovnega sodišča poenoteni ter ustaljeni pri presoji dopustnosti dokazov, ki so bili pridobljeni v tujini s strani tujih organov. Sodne odločbe slovenskih sodišč se smejo opirati na dokaze, pridobljene s posameznimi procesnimi oziroma preiskovalnimi dejanji, ki so jih v skladu s svojo zakonodajo opravili tuji organi, čeprav preiskovalna dejanja niso bila opravljena način, kot ga določa ZKP, tj. razen če so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih zagotavljajo veljavni (ratificirani) mednarodnopravni dokumenti ali jih varuje URS, je zapisalo Vrhovno sodišče. V povezavi s tem je poudarilo, da vsaka kršitev tuje zakonodaje, čeravno bi sodišče ugotovilo neskladnost z zakonodajo države izvora, še ne zadošča za zaključek, da je na tak način pridobljene dokaze treba izločiti.
Domet preizkusa zakonitosti ter ustavnopravne skladnosti dokazov, pridobljenih v tujini zoper osebo, ki ni (bila) procesirana v kazenskem postopku v Sloveniji, je zamejen z okviri izvrševanja državnopravne suverenosti na področju kazenskega pregona posamezne države. Posege v pravice je v takih primerih dopustno presojati le, če presegajo prag suverenosti, tj. v okvirih mednarodnopravnih dokumentov oziroma univerzalno varovanih pravic in temeljnih svoboščin ustavne ravni. Že na tej točki je mogoče ugotoviti, da sta sodišči nižjih stopenj v obravnavani zadevi pri presoji dopustnosti »srbskih« (in »urugvajskih«) dokazov tehtno gradili na navedenih izhodiščih, je zapisalo Vrhovno sodišče.
Sodba je bila sprejeta s štirimi glasovi proti enemu. Zanjo so glasovali vrhovna sodnika in sodnici Branko Masleša, Mitja Kozamernik, mag. Kristina Ožbolt in Marjana Lubinič, proti pa vrhovna sodnica Barbara Zobec, ki je dala odklonilno ločeno mnenje (odklonilno ločeno mnenje vrhovne sodnice Barbare Zobec in pripombe na odklonilno ločeno mnenje vrhovne sodnice Barbare Zobec)
Pripravil: Patricij Maček, mag. prava
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
