Sodišče prve stopnje je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari (prvi odstavek 220. člena Kazenskega zakonika (KZ-1)) ter izreklo pogojno obsodbo – kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Sodišče je prav tako obema oškodovancema prisodilo priglašeni premoženjskopravni zahtevek, obdolženi pa je bil dolžan povrniti krivdno povzročene stroške, nastale v zvezi z vročanjem, v znesku 66,59 evra.
Proti taki sodbi se je z laično pritožbo pritožil obdolženec iz vseh pritožbenih razlogov.
Višje sodišče je s sodbo opr. št. IV Kp 938/2018 pritožbo spoznalo za neutemeljeno. Pri preizkusu sodbe namreč ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Prav tako sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano.
Ob tem je razložilo, zakaj je kot pravilno sprejelo obrazložitev nižjega sodišča, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje in da ob storitvi dejanja ni bil neprišteven. Sodišče prve stopnje namreč utemeljeno gradi krivdorek na vsebini elektronskih sporočil, ki jih je obdolženec v kritičnem času posredoval Uradu Okrajnega sodišča v Ljutomeru, iz katerih izhaja, da obdolženec predpostavlja, da so granitne kocke, vržene skozi okna, dovolj velik klic na pomoč, da bodo padale glave pomursko koruptivno sodniško tožilske naveze.
Iz sporočil izhaja tudi, da je edino obdolženec imel motiv za storitev tega kaznivega dejanja ter da je za obdolženca bistvo vseh težav sodnik, ki ga poimenuje z žaljivim vzdevkom in se je z njim srečal v okviru predhodnega civilnega postopka. Iz opisa dejanja v izreku te sodbe izhaja, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil, saj je med drugim v SMS sporočilu zapisal tudi "... tri granitne kocke, ki sem jih vrgel v sodišče in tožilstvo ni bil dovolj velik klic na pomoč in bilo je premajhno simbolno dejanje, zato lahko v tem duhu pričakujete ...".
Pritožbeno sodišče je prav tako poudarilo, da je sodni izvedenec v nadaljnjem zaslišanju razložil, da je bila pri obdolžencu podana huda duševna motenost, vendar pri dejanju ni bilo neposrednega sprožilnega dejavnika, ampak so ti trajali že več mesecev, zaradi česar je ocenil, da sta bili sposobnost razumevanja dejanja in sposobnost obvladovanja le tega pri obdolžencu bistveno zmanjšani, ne pa ukinjeni.
Obdolženec se je pritožil tudi zoper dosojene krivdno povzročene stroške. Sodišče prve stopnje je namreč pošiljalo sodbo o kaznovalnem nalogu obdolžencu na znan naslov, vendar sodnega pisanja ni dvignil, čeprav je bil o njem obveščen. Poslalo ga je tudi njegovemu delodajalcu, ki ga ravno tako ni prevzel. Zato je sodišče upravičeno poskušalo sodno pisanje vročiti preko pooblaščenega vročevalca. Temu je uspelo pošiljko vročiti, kar izhaja iz vročilnice, pripete k list. št. 34, ki jo je obdolženec podpisal. Iz te vročilnice pa ne izhaja, da bi obdolženec med druge pripombe nanjo zapisal tudi vzrok, zakaj sodnega pisanja ni dvignil že prej na pošti, prav tako pa tudi ne, da bi bil obdolženec "mesečno odsoten", kot zatrjuje v pritožbi, česar pa ne obrazloži.
Sicer pa je potrebno poudariti, da je bil obdolženec dolžan sodišču sporočiti morebitni novi naslov ali pa svojo daljšo odsotnost. Zato ni dvoma, da je obdolženec stroške vročanja sodbe o kaznovalnem nalogu po pooblaščenem vročevalcu povzročil po svoji krivdi, zaradi česar je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko jih je naložilo v plačilo obdolžencu.
Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)), je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 391 ZKP).
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
