c S
IZ SODNE PRAKSE: (Ne)zakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi 27.01.2022 Dejavnost tožene stranke, delo, ki ga je opravljal tožnik, narava kršitve in oblika tožnikove krivde za storjeno kršitev ter dejstvo, da je imela ta kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja, kot tudi potencialna možnost ogrožanja varnosti železniškega prometa kažejo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, delovnega razmerja pa ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Sodišči prve in druge stopnje sta v delovnopravnem postopku odločili, da je delodajalčeva odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita ter da delovno razmerje delavcu ni prenehalo in še vedno traja. Delodajalcu (toženi stranki) je bilo naloženo, da delavca (tožečo stranko) pozove nazaj na delo ter ji za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje obračuna nadomestilo plače vsak posamezni mesec od dne nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Zoper takšno odločitev je tožena stranka vložila revizijo, v kateri navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena > Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1).

Revizijsko sodišče je naprej ponovilo, da je bilo delavcu odpovedano delovno razmerje, ker je bil dne 26. 9. 2019 v času od 15.55 do 19.00 neupravičeno odsoten z dela in sicer bil v evidenci prisotnosti na ta dan vpisan podatek o odhodu tožnika z dela in sicer ob 19.00 in čas njegove prisotnosti na delu 12 ur. Kot je bilo ugotovljeno, je tožnik z dela odšel ob 15.55, kasneje pa je tožnik sam (ali pa tretja oseba) ta podatek spremenil na 19.00 uro. Takšno ravnanje tožnika je imelo vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu > Kazenskega zakonika (KZ-1), vključno s protipravno pridobitvijo premoženjske koristi v višini plačila za tri ure dela, ki ga dne 26. 9. 2019 tožnik ni opravil.

Vendar pa sta tako sodišče prve, kot druge stopnje menili, da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 in sicer da za to ne obstajajo zakoniti razlogi kot tudi da je delovno razmerje še mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Vrhovno sodišče je s sodbo VIII Ips 22/2021 ugotovilo, da sta nižji sodišči ob ugotovitvi relevantnih okoliščin in interesov obeh strank pogodbe o zaposlitvi dali preveliko težo tistim, ki so v korist presoji, da je bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka in ni v zadostni meri upoštevalo tistih, ki govorijo v prid takojšnjemu prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki.

Revizijsko sodišče je opozorilo na ugotovitev, da je tožnik opravljal varnostno kritične naloge. Zakon o varnosti v železniškem prometu (ZVZelP-1) v IV. poglavju opredeljuje specifičnosti glede osebja, ki opravlja varnostno kritične naloge, določa posebne pogoje, ki jih morajo ti delavci izpolnjevati, določa nadzor nad strokovno usposobljenostjo tega osebja in pogoje za opravljanje njihovega dela. Podrobneje pa naloge osebja, ki opravljajo varnostno kritične naloge, določa Uredbo o merilih za delo v izmenah strojevodij in drugega osebja, ki opravlja za varnost kritične naloge, ter mobilnih delavcev, ki opravljajo interoperativne storitve v železniškem sektorju. Iz teh predpisov izhaja, da imajo delavci, ki opravljajo varnostno kritične naloge, velik pomen pri zagotavljanju varnosti železniškega prometa, zaradi česar je treba temu primerno obravnavati tudi kršitve delovnih obveznosti teh delavcev, ki bi lahko privedle do možnosti ogrožanja varnosti železniškega prometa.

Tožena stranka je že glede na dejavnost, ki jo je opravljala, od svojih delavcev, vključno s tožnikom, utemeljeno pričakovala, da se bodo ti ravnali po predpisih in ustreznem načinu dela, da bodo v času, v katerem so bili razporejeni bodisi v premikalno skupino, bodisi v vlakospremno skupino, delo na svojem delovnem mestu opravljali, ne pa da bodo to delovno mesto predčasno zapustili brez odobritve nadrejenega delavca oziroma celo brez seznanitve nadrejenega delavca s tem odhodom (kot je to bilo v tožnikovem primeru). Neodobren predčasni odhod tožnika z njegovega delovnega mesta je vsaj potencialno predstavljal možnost ogrožanja varnosti železniškega prometa in prav ta okoliščina ima pomemben vpliv na ugotovitev, da je bil za zakonitost izredne odpovedi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.

V zvezi s presojo, ali je bilo možno nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do izteka odpovednega roka, je nadalje pomembno, s kakšno stopnjo krivde je tožnik kršil svoje delovne obveznosti. Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnik očitano kršitev storil namenoma. Kršitev tudi ni bila posledica trenutnih, nepredvidljivih okoliščin, v katerih se je znašel (npr. da bi moral tožnik zaradi nenadnih nujnih razlogov predčasno zapustiti svoje delovno mesto in da zato o predčasnem odhodu od nadrejenih ne bi mogel dobiti predhodne odobritve oziroma jih vsaj seznaniti s svojim predčasnim odhodom z dela), temveč posledica tožnikovega načrtnega ravnanja, ki ga je hotel prikriti z naknadnim popravljanjem evidence prisotnosti. S tem ravnanjem je izpolnil vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu Kazenskega zakonika (KZ-1).

Vrhovno sodišče tako zaključuje, da je zmotna pravna presoja nižjih sodišče, da tožnikovo ravnanje ne predstavlja hujše, temveč lažjo kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Opisane okoliščine so glede izpolnjevanja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 porušile zaupanje tožene stranke v tožnika in potrdile njen interes, da tožniku takoj preneha delovno razmerje pri njej, kar pomeni, da je bil za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Dejavnost tožene stranke, delo, ki ga je opravljal tožnik, narava kršitve in oblika tožnikove krivde za storjeno kršitev ter dejstvo, da je imela ta kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja, vpliv na pravilen potek delovnega procesa in vsaj potencialna možnost ogrožanja varnosti železniškega prometa zaradi tožnikovega ravnanja utemeljuje zaključek, da ni bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja tožene stranke s tožnikom niti do poteka odpovednega roka.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.