c S
Varstvo posebnih kategorij delavcev 20.01.2022 Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) vsebuje precej določil, ki varujejo pravice zaposlenih, kot so denimo obveznost plačila, varne delovne razmere, varovanje delavčevega dostojanstva, varstvo delavčevih osebnih podatkov ipd.

Te pravice so univerzalne in se nanašajo na vse zaposlene, ki so v rednem delovnem razmerju. Gre za širok spekter pravic, ki so posledica trenda moderne delovno pravne zakonodaje v številnih razvitih državah, ki delavcem zagotavljajo čedalje več pravic z namenom uravnoteženja njihovega položaja s finančno in kadrovsko močnejšimi delodajalci.

Delodajalci pa sklepajo delovna razmerja tudi s posebnimi kategorijami delavcev – to so delavci, katerim je treba zaradi njihovega posebnega statusa zagotavljati še dodatno zaščito – med take štejejo ženske, noseče delavke, starši, mladoletniki, starejši delavci in invalidi.

Za te kategorije delavcev velja, da jim »klasične« pravice, ki jim jih sicer zagotavlja zakon, ne zadoščajo, saj so zaradi svojih osebnih statusov ranljivejši kot običajni delavci, ki vstopajo v delovna razmerja.

V tokratnem članku nekaj več o varstvu teh posebnih kategorij delavcev.  

Varstvo žensk

Za ženske velja le ena splošna omejitev in sicer, da ne smejo opravljati podzemnih del v rudnikih. Ta prepoved pa ne velja za tiste delavke, ki so vodilne osebe oziroma vodijo delovne enote in imajo pooblastila za samostojne odločitve, za tiste, ki  morajo zaradi strokovnega izobraževanja opraviti določen čas prakse na podzemnih delih v rudnikih, ter za tiste, ki so zaposlene v zdravstvenih in socialnih službah in v drugih primerih, ko morajo odhajati na podzemna dela v rudnik zaradi opravljanja del, ki niso fizična.

Varstvo delavcev zaradi nosečnosti in starševstva

Noseče delavke imajo zaradi nosečnosti, delavci pa zaradi starševstva, pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju. Ena izmed pravic, ki zagotavlja tako posebno varstvo je, da je dokazno breme v primeru spora v zvezi z uveljavljanjem posebnega varstva zaradi nosečnosti na strani delodajalca.

Splošno pravilo je, da mora delodajalec delavcem omogočiti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti. V času trajanja delovnega razmerja pa delodajalec ne sme zahtevati ali iskati kakršnihkoli podatkov o nosečnosti delavke, razen če to sama dovoli zaradi uveljavljanja pravic v času nosečnosti.

V času nosečnosti in ves čas, ko doji otroka, delavka ne sme opravljati del, ki bi lahko ogrozila njeno zdravje ali zdravje otroka zaradi izpostavljenosti dejavnikom tveganja ali delovnim pogojem, ki se določijo s podzakonskim aktom.

Če delavka v času nosečnosti in ves čas, ko doji otroka, opravlja delo, pri katerem je izpostavljena dejavnikom tveganjamora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe z začasno prilagoditvijo pogojev dela ali prilagoditvijo delovnega časa, če iz ocene tveganja izhaja nevarnost za njeno zdravje in za zdravje otroka.

Če noseča delavka opravlja delo, ki bi lahko ogrozilo njeno zdravje, pa se z začasno prilagoditvijo pogojev dela ali prilagoditvijo delovnega časa ni možno izogniti nevarnosti za njeno zdravje ali za zdravje otroka, je dolžnost delodajalca, da delavki zagotovi opravljanje drugega ustreznega dela. V tem primeru je delavka dolžna opravljati drugo ustrezno delo in ima pravico do plače, kot da bi opravljala svoje delo, če je to zanjo ugodnejše.

Izrecno je določeno, da se lahko delavcu, ki neguje otroka, starega do treh let naloži opravljanje nadurnega dela ali dela ponoči samo z njegovim predhodnim pisnim soglasjem.

Delavka pa v času nosečnosti in še eno leto po porodu oziroma ves čas, ko doji otroka, ne sme opravljati nadurnega dela ali dela ponoči, če iz ocene tveganja zaradi takega dela izhaja nevarnost za njeno zdravje ali zdravje otroka.

Delavka, ki doji otroka, ki še ni dopolnil 18 mesecev starosti, in dela s polnim delovnim časom, ima pravico do odmora za dojenje med delovnim časom, ki traja najmanj eno uro dnevno. Pravica do nadomestila plače za čas odmora se sicer uresničuje v skladu s predpisi, ki urejajo starševski dopust.

Enemu od delavcev – staršev - ki neguje in varuje otroka, mlajšega od sedem let ali hudo bolnega otroka ali otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke, in ki živi sam z otrokom, se prav tako sme naložiti, da opravlja nadurno delo ali delo ponoči samo z njegovim predhodnim pisnim soglasjem.

Starševski dopust

Kar se tiče starševskega dopusta, velja, da je delodajalec dolžan zagotavljati pravico do odsotnosti z dela ali krajšega delovnega časa delavcu zaradi izrabe starševskega dopusta. V tem primeru je delavec dolžan delodajalca obvestiti o začetku in načinu izrabe pravice do starševskega dopusta v roku 30 dni pred začetkom izrabe pravic, razen če zakon, ki ureja starševski dopust, ne določa drugače.

Varstvo delavcev, ki še niso dopolnili 18 let

Tudi delavci, ki še niso dopolnili 18 let starosti, uživajo v delovnem razmerju posebno varstvo. Tako med drugim velja, da se takemu delavcu ne sme naložiti opravljanje dela, ki se opravlja pod zemljo ali pod vodo, ali dela, ki objektivno presega njegove telesne in psihološke sposobnosti, dela, ki vključuje škodljivo izpostavljanje dejavnikom, ki so strupeni, karcinogeni, ki povzročajo dedne genske poškodbe ali škodujejo nerojenemu otroku ali kako drugače kronično vplivajo na človekovo zdravje, dela, ki vključuje škodljivo izpostavljanje sevanju, dela, ki vključuje tveganje glede nesreč, ki ga mlada oseba ne more prepoznati ali se mu izogniti zaradi svoje nezadostne pozornosti do varnosti ali zaradi pomanjkanja izkušenj ali usposobljenosti,  dela, ki vključuje tveganje za zdravje zaradi izjemnega mraza, vročine, hrupa ali vibracij.

Kar se tiče delovnega časa mladoletnega delavca, velja, da ta ne sme biti daljši od osem ur na dan in 40 ur na teden (192. člen ZDR-1). Za mladoletnega delavca, ki dela najmanj štiri ure in pol na dan, pa velja, da  ima pravico do odmora med delovnim časom v trajanju najmanj 30 minut. Tak delavec ima tudi pravico do počitka med dvema dnevoma v trajanju najmanj 12 zaporednih ur in pravico do tedenskega počitka v trajanju 48 neprekinjenih ur.

Delavec, ki še ni dopolnil 18 let starosti, ne sme delati ponoči med 22. uro in šesto uro naslednjega dne, v primerih opravljanja dela s področja kulturne, umetniške, športne in oglaševalne dejavnosti pa med 24. in četrto uro naslednjega dne.

Izjemoma se sicer lahko odredi, da delavec, ki še ni dopolnil 18 let starosti, dela ponoči v primeru višje sile, ko tako delo traja določen čas in mora biti izvršeno takoj, polnoletni delavci pa niso na razpolago v ustreznem številu. V tem primeru mora delodajalec zagotoviti nadzor s strani polnoletnega delavca.

Delavec, ki še ni dopolnil 18 let starosti, ima tudi pravico do letnega dopusta, povečanega za sedem delovnih dni.

Varstvo invalidov

Delodajalec je prav tako dolžan zagotavljati varstvo delovnih invalidov in invalidov, ki nimajo statusa delovnega invalida, pri zaposlovanju, usposabljanju ali preusposabljanju v skladu s predpisi o usposabljanju in zaposlovanju invalidov in predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Kar se konkretno tiče delovnih invalidov, to je delavcev, pri katerih je ugotovljena preostala delovna zmožnost, velja, da jim mora delodajalec zagotoviti bodisi opravljanje drugega dela, ustreznega njihovi preostali delovni zmožnosti, bodisi opravljanje dela s krajšim delovnim časom glede na preostalo delovno zmožnost.

Varstvo starejših delavcev

Tudi starejši delavci - to so delavci, ki so starejši od 55 let, uživajo posebno varstvo in sicer lahko tak delavec sklene pogodbo o zaposlitvi oziroma ima pravico, da začne delati s krajšim delovnim časom od polnega na istem ali drugem ustreznem delovnem mestu, a le v primeru, če se delno upokoji.

Poleg tega pa starejšemu delavcu delodajalec brez njegovega pisnega soglasja ne sme odrediti nadurnega ali nočnega dela.

Sklep

Varstvo posebnih kategorij delavcev je v socialni državi družbeni imperativ, še posebej zaradi tega, ker so ti zaradi svojega statusa še bolj ranljivi in dovzetni za različne nepravilnosti, ki jih zoper njih utegnejo izvajati določeni delodajalci.

Zakon o delovnih razmerjih sledi temu imperativu in uvaja šest posebnih kategorije takih delavcev – to so ženske, noseče delavke, starši, zaposleni, ki še niso dopolnili 18 let, invalidi in starejši.

Za vse njih velja, da zakonodaja še dodatno varuje njihove pravice, predvsem v smislu prilagoditve pogojev dela, prepovedi opravljanja težjih in zahtevnejših del, krajšega delovnega časa, prepovedi opravljanja nočnega dela, ipd.

Delodajalci naj bodo pri zaposlovanju in tekom delovnega razmerja na te specifike še posebej pozorni, saj jih lahko v nasprotnem primeru doletijo precej visoke sankcije.


Pripravil: mag. Boštjan J. Turk, univ. dipl. prav.

direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.