Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača 6.450,46 evra iz naslova odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka in dodatka za navadne naloge) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev temelji na ugotovitvi, da tožena stranka tožniku v času udeležbe na misiji KFOR 31 ni omogočila niti enega prostega dneva ter na ugotovitvi, da je tožnik na misiji izvajal usposabljanje z zaščitno opremo za nadzor množic in da je izvajal tudi naloge patroliranja in zagotavljanja prisotnosti na območju delovanja. Zato je tožnik upravičen do dodatka za nevarne naloge v višini 1.000,00 evrov in ne 750,00 evrov, kot mu je priznala tožena stranka.
Po tem, ko je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, je tožena stranka vložila revizijo glede vprašanja, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožniku prisodili višji dodatek za nevarne naloge (po 3. točki prvega odstavka 9. člena > Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami).
Vrhovno sodišče je s sodbo VIII Ips 37/2021 uvodoma poudarilo, da za odločitev v tem sporu ni bistveno, kako se je strokovna služba Generalštaba Slovenske vojske opredelila do predloga poveljnika KFOR za ponovno oceno višine dodatka za nevarne naloge pripadnikov ter poudarilo, da se lahko dodatki za nevarne naloge določijo zgolj na podlagi materialnega prava, to je odredbe ministra.
Revizijsko sodišče je nadaljevalo, da je način določanja dodatkov k plači za pripadnike v Mednarodnih organizacijah in misijah (MOM) določen v Uredbi. Tako prvi odstavek 7. člena Uredbe določa, da pripadniku v MOM pripadajo med vojaško službo izven države naslednji dodatki: dodatek za nevarnost na območju delovanja; dodatek za nevarne naloge; dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja; dodatek za poveljevanje. Dodatek za nevarne naloge je bil v celoti urejen v 9. členu Uredbe, določi pa se na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM, to odločitev pa sprejme minister.
Na podlagi Uredbe ministra o določitvi višine dodatkov za nevarnost na območju delovanja, za nevarne naloge in za posebne pogoje bivanja ter delovanja v KFOR je motorizirana četa, v katero sestavo je spadal tudi tožnik, določen dodatek za nevarne naloge v višini 750,00 evrov. Sodišče je ponovno poudarilo, da je posameznik lahko upravičen do dodatkov za nevarnost na območju delovanja, za nevarne naloge in za posebne pogoje bivanja in delovanja le v takšni višini, kot je za posamezno obliko sodelovanja na MOM oziroma za posamezno enoto ali poveljstvo določeno z odredbo ministra.
Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika za plačilo višjega dodatka za nevarne naloge nista presojali na podlagi določb odredbe ministra. V tej odredbi je višina dodatka za nevarne naloge za celotno motorizirano četo, v okviru katere je bil tudi tožnik, določena v višini 750,00 evrov. Na tej podlagi je tožena stranka v odločbi o določitvi višine plače in drugih prejemkov z dne 15. 4. 2015 pravilno odločila, da tožniku med vojaško službo v drugi državi pripada dodatek za nevarne naloge v navedeni višini.
Na podlagi prvega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje ter izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike med že prejetim dodatkom za nevarne naloge in vtoževanim dodatkom z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
