c S
IZ SODNE PRAKSE: Ugovor v izvršilnem postopku 04.01.2022

Ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine mora biti obrazložen. Dolžnik je podal ugovor nevednosti, ki predstavlja zatrjevanje pravno pomembnega negativnega dejstva, za katerega pa dolžniku ni treba predlagati dokazov, saj se dokazno breme v takem primeru prevali na upnika.

V izvršilnem postopku je dolžnik podal ugovor zoper sklep o izvršbi, zaradi česar je bila zadeva napotena v pravdni postopek. Zoper tak sklep se je pravočasno pritožil upnik ter navedel, da dolžnik v ugovoru le pavšalno in neobrazloženo navaja določbe Obligacijskega zakonika (OZ), da sta bila dolžnik in upnik v različnih pravno poslovnih razmerjih in da naj bi drug do drugega imela različne pravovarstvene zahtevke, kar naj bi pomenilo, da v primeru neizpolnitve ene stranke tudi druga stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti. Upnik je prav tako poudaril, da dolžnik ne zatrjuje, da ne dolguje izterjevane terjatve, temveč le navaja, da ni z gotovostjo prepričan, na katere izvedene storitve se nanašata računa. Opozoril je, da je dolžnik po vložitvi ugovora delno plačal enega od vtoževanih računov, upniku pa je tudi posredoval elektronsko sporočilo, da je zaradi težav v poslovanju oteženo odplačevanje zapadlih obveznosti. Po mnenju upnika pavšalne in z nesubstanciranimi dokazi podprte navedbe nikakor ne izpolnjujejo standarda obrazloženega ugovora.

Višje sodišče je s sklepom II Ip 1707/2021 zavrnilo pritožbo.

Pritrdilo je, da mora biti po drugem odstavku 53. člena in drugem odstavku 61. člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIZ) ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlagati dokaze zanje. Če dolžnik izpodbija sklep o izvršbi v delu, v katerem mu je naloženo, da poravna terjatev, mora navesti tista pravno pomembna dejstva, ki bi pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, če bi se izkazala za resnična. Če dolžnik ne izpolni zahteve po uveljavljanju pravno pomembnih dejstev ali zanje ne predlaga dokazov, se šteje, da je ugovor neobrazložen in s tem tudi neutemeljen.

Izpostavilo je odločbo Ustavnega sodišča Up-854/05, po kateri se kot neobrazložen ugovor lahko šteje le tak ugovor, ki ne navaja prav nobenih pravno pomembnih dejstev, oziroma ugovor, ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami.

Višje sodišče je nadalje pojasnilo, da je dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedel, da sta bila z upnikom v različnih pravno poslovnih razmerjih sinalagmatične narave. Drug do drugega sta imela in imata različne pravovarstvene zahtevke, kar med drugim pomeni, da v primeru neizpolnitve obveznosti ene stranke tudi druga stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti (103. člen Obligacijskega zakonika). Dolžnik ni z gotovostjo prepričan, na katere izvedene storitve se nanašata računa, na katera se sklicuje predlog za izvršbo, kajti upnik računov ni predložil. Zoper tak zahtevek se dolžnik ne more učinkovito braniti, zato podaja ugovor nevednosti, učinkovita obramba pa mu bo zagotovljena šele, ko bo upnik v pravdi svoj tožbeni zahtevek dopolnil z ustrezno tožbeno naracijo in dokazili. V dokaz svojim navedbam je dolžnik predlagal zaslišanje zaposlenega pri dolžniku, ki je neposredno sodeloval v pravno poslovnih razmerjih z dolžnikom, ter predložitev listin, na katere se v predlogu sklicuje upnik.

Pritožbeno sodišče navaja, da ugovor dolžnika, da ni z gotovostjo prepričan, na katere izvedene storitve se nanaša terjatev, ni ne priznanje, ne zanikanje obstoja temelja za nastanek terjatve, temveč predstavljajo izjavo oziroma ugovor nevednosti, s čimer je zadoščeno zahtevi po obrazloženosti ugovora. Glede na to, da upniku k predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine te listine ni treba priložiti (peti odstavek 41. člena ZIZ), bi bilo namreč od dolžnika, ki zatrjuje, da mu listina in v njej vsebovana terjatev nista poznani in ne more preveriti, na kaj se sploh nanaša, nesorazmerno strogo zahtevati navajanje konkretnejših pravno pomembnih dejstev v zvezi s samo terjatvijo, saj bi to povzročilo prekomerno neuravnoteženost položaja strank.

Višje sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da dolžnik ni zadostil dokaznemu bremenu. Ugovor nevednosti namreč predstavlja zatrjevanje pravno pomembnega negativnega dejstva, za katerega dolžniku v skladu s prej navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS niti ni treba predlagati dokazov, saj se dokazno breme v takem primeru (v nasprotju z upnikovimi pritožbenimi navedbami) prevali na upnika. Ne glede na to je poudariti, da je dolžnik v ugovoru predlagal zaslišanje svojega zaposlenega in predložitev upnikovih listin, na katerih temelji predlog, in s tem zadostil zahtevi iz drugega odstavka 61. člena ZIZ.

Ker ne sodišče prve stopnje ne višje sodišče ne moreta presojati resničnosti dolžnikovih ugovornih navedb, bo pravdno sodišče v nadaljnjem kontradiktornem postopku odločilo o utemeljenosti ugovornih trditev oziroma o utemeljenosti upnikovega zahtevka.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.