c S

Zakaj razveljavitvi sodb v zadevi Balkanski bojevnik?

21.12.2021 Vrhovno sodišče je sodbi sodišč prve in druge stopnje (VSL Sodba X Kp 44415/2010 z dne 27. maja 2019) v zadevi Balkanski bojevnik razveljavilo zaradi opiranja pravnomočne sodbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zagotovljenih človekovih pravic ter temeljnih svoboščin.

Po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) ima tovrstna kršitev določb kazenskega postopka, ki je absolutne narave, vselej posledico v razveljavitvi sodbe. Prepoved opiranja sodbe na nedovoljene dokaze in izločitev takšnih dokazov iz spisa je ena temeljnih prvin poštenega ter pravičnega postopka, ki ga zagotavlja že Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (EKČP).

Na podlagi kršitve pravice do informacijske zasebnosti enega izmed obsojenih, ki je omogočila njegovo identifikacijo, so se zoper tega in druge obsojence v nadaljevanju izvajali prikriti preiskovalni ukrepi nadzora elektronskih komunikacij ter tajnega opazovanja, katerih izsledki pomenijo nedovoljene dokaze, natančneje t. i. sadeže zastrupljenega drevesa. Podatek o telefonski številki, ki jo uporablja posameznik, je namreč v sklopu pravice do t. i. informacijske zasebnosti po 38. členu Ustave RS varovan osebni podatek. Če policija v predkazenskem postopku pridobi informacijo, da določeno telefonsko številko uporablja konkretna oseba, je na organih odkrivanja (policiji) oziroma pregona (državnem tožilstvu) breme dokazovanja, da do posega v zasebnost ni prišlo na neustaven način. Zakonito delovanje policija najlažje izkaže s pravočasno, vestno in verodostojno protokolacijo. Po presoji Vrhovnega sodišča tej zahtevi v obravnavani zadevi ni bilo zadoščeno.

Ena od odredb za izvajanje prikritega ukrepa nadzora elektronskih komunikacij zoper obsojenega se je oprla na izjavo osumljenca (v drugem postopku), ki ni bil poučen o pravici do molka kot elementu privilegija zoper samoobtožbo (kršitev četrte alineje 29. člena Ustave). Vrhovno sodišče je presodilo, da ob vsebinsko neločljivem prepletanju obtoževanja sebe in obtoževanja tretjih - ni mogoče dopuščati, da se rezultati kršitve pravice do molka izkoriščajo v predkazenskem postopku zoper tretjo osebo ter na tej podlagi pridobivajo obremenilni dokazi.

Ker se je odrejanje in izvajanje preiskovalnih ukrepov zoper vse obsojence oprlo na izkoriščanje operativnih podatkov in izsledkov prikritih ukrepov, glede katerih je Vrhovno sodišče ugotovilo neustavnost, je bilo dolžno uporabiti določbo drugega odstavka 424. člena ZKP (t. i. privilegij pridruženja) ter sodbi nižjih sodišč razveljaviti glede vseh obsojencev. Kolikor je zanje podano enako dejansko in pravno stanje stvari, drugačno postopanje ni mogoče, saj glede posameznih obsojencev niso dopustne različne odločitve.

Vrhovno sodišče ob podani procesni kršitvi ni imelo pooblastil za spreminjanje pravnomočne sodbe z novimi razlogi, saj bi na ta način izreklo t. i. sodbo presenečenja. Je pa med napotki sodišču prve stopnje pred ponovljenim sojenjem nakazalo možnost izjem od izločitve dokazov (sadežev zastrupljenega drevesa), ki so v praksi Vrhovnega sodišča že sprejete. Prvenstveno gre za izjemo neizogibnega odkritja, saj so bili slovenski preiskovalci približno pol leta po pričetku predkazenskega postopka v Sloveniji obveščeni o delovanju mednarodne hudodelske združbe tudi od srbskih varnostnih organov. Prvostopenjskemu sodišču je naložilo, da mora opraviti presojo, katere dokaze je treba iz spisa izločiti, kateri pa so veljaven del procesnega gradiva, kolikor se sledi izjemi neizogibnega odkritja. Takšni napotki se nanašajo na pravni položaj vseh obsojencev v predmetnem postopku. Po odločitvi o (ne)izločitvi posameznih dokazov bo lahko sodišče prve stopnje znova presodilo, ali so obsojencem očitana kazniva dejanja dokazana ali ne, pri čemer se bo oprlo na gradivo, pridobljeno ob spoštovanju ustavnih standardov človekovih pravic.

V obširnih delih sodbe je Vrhovno sodišče sprejelo presoji sodišč prve in druge stopnje, da dokazi, zbrani v Republiki Srbiji ter Republiki Urugvaj, niso bili pridobljeni s kršitvami ustavno (konvencijsko) varovanih človekovih pravic, zato ni razlogov, da ne bi smeli biti uporabljeni v kazenskem postopku v Republiki Sloveniji.

V tej zadevi je odločal sodni senat, ki so ga sestavljali vrhovni sodnice in sodnika Branko Masleša kot predsednik ter Mitja Kozamernik, Barbara Zobec, mag. Kristina Ožbolt in Marjana Lubinič kot člani. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov.

Sodna odločba in ločeno mnenje bosta objavljena, ko bodo za to izpolnjeni pogoji.

Vir: Vrhovno sodišče RS, 20. december 2021


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.