Sodišče druge stopnje je z zavrnitvijo dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca in pritrditvijo stališču sodišča prve stopnje, da so navedbe tožene stranke glede vrednosti obnovitvenih del presplošne, nepravilno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu.
Pravdni stranki sta 2. aprila 2004 sklenili pogodbo o najemu gradu. Z njo je bilo dogovorjeno, da tožeča stranka odda toženi stranki grad, tožena stranka pa ga obnovi. Najemna pogodba je bila sklenjena za obdobje 15 let od prvega dne po zaključku vseh gradbenih del in sestavi prevzemnega zapisnika. Dogovorjeno je bilo tudi, da v primeru, če vrednost vlaganj preseže vrednost, ki je bila določena ob sklenitvi pogodbe, se za vsakih 10 odstotkov prekoračitve sorazmerno podaljša doba najema. Tožena stranka je trdila, da je vrednost obnovitvenih del bistveno višja, zaradi česar je daljša tudi doba najema. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da so bile navedbe tožene stranke o vrednosti obnove presplošne, predloženi dokazi in predlagani izvedenec gradbene stroke pa trditvene podlage ne morejo nadomestiti.
V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 33/2021 ugotavljalo, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu.
Vrhovno sodišče je najprej poudarilo, da je trditveno in dokazno breme eno najtežjih procesnih bremen stranke, saj neposredno vpliva na njen uspeh v pravdi. Od stranke zahteva, da navede vsa dejstva, ki substancirajo zahtevek, ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže. V skladu z razpravnim načelom in povezanostjo trditvenega in dokaznega bremena morajo torej stranke navesti ustrezna dejstva (sodišče dejstev, ki jih stranke ne zatrjujejo, ne sme vzeti v podlago svoje odločbe), v dokaz zatrjevanih dejstev podati dokazni predlog in v njem označiti dokazno temo, opredeliti morajo torej, katero dejstvo naj se ugotovi s predlaganim dokazom (dolžnost substanciranja dokaznega predloga). Je pa sodišče poudarilo, da ne obstajajo pravila o strogosti trditvenega bremena niti o obsegu bremena substanciranja, temveč sta vprašanji odvisni od vsakega posameznega primera.
V nadaljevanju je sodišče povzelo relevantne navedbe obeh strank glede opravljenih obnovitvenih del na gradu ter višine le teh, saj je bilo sporno, kolikšna finančna sredstva so bila vložena v obnovo oziroma za koliko ta sredstva presegajo planirani predračunski znesek.
Ni dvoma, da je obnova gradu kompleksen projekt, ki je trajal več kot 6 let. V celovitem posegu so bila izvedena gradbena, instalacijska, obrtniška in konservatorsko - restavratorska dela, saj je grad kulturni in zgodovinski spomenik. Čeprav je o obsegu obnove odločala tožena stranka in bila njen investitor, pa je zahteva po opredelitvi vseh del z njihovim ovrednotenjem nerazumna in prestroga. Natančno naštevanje in vrednotenje posameznih del (od grobih gradbenih del do povsem preciznih konservatorsko - restavratorskih posegov) opravljenih v obdobju šestletne obnove bi se tako izkazalo kot množica podatkov, katerih potrebnost in uporabnost v pravdnem postopku bi bila vsaj vprašljiva. Revizijsko sodišče je izpostavilo, da bi kljub temu še vedno obstajala enaka potreba, da na podlagi dokumentacije, ki sta jo predložili pravdni stranki, svoje mnenje in oceno o tem poda izvedenec.
Čeprav tožena stranka ni v skladu s pozivom sodišča posameznih obnovitvenih del opredelila po vrsti in po višini, je s pomočjo izvedenca opredelila vrednost celotne investicije, ki jo je v postopku dokazovala s predloženo dokumentacijo in izvedencem gradbene stroke. Ob sklicevanju na judikat II Ips 128/2016 je ponujena trditvena in dokazna podlaga zadostna.
Vrhovno sodišče je na revizijsko vprašanje odgovorilo, da je sodišče druge stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca in pritrditvijo stališču sodišča prve stopnje, da so navedbe tožene stranke glede vrednosti obnovitvenih del presplošne, nepravilno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. S tem je kršilo določbo 7. in 212. člena > Zakona o pravdnem postopku (ZPP).
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
