Odprta vprašanja dodatka za delovno dobo

Določba 129. člena Zakona o delovnih razmerjih določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo in da se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Dodatek za delovno dobo je del plače, ki ga delodajalec izplačuje poleg osnovne plače, in je edini dodatek, ki redno pripada delavcu, medtem ko ostali dodatki, ki jih določa zakon, delavcu pripadajo le ob posebnih pogojih dela (tj. dodatki za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve). Delodajalci, ki jih zavezuje kolektivna pogodba na ravni dejavnosti, v kateri je določena višina dodatka za delovno dobo in dolžina oziroma način upoštevanja delovne dobe, nimajo nikakršne dileme, na kakšen način in v kakšni višini so dolžni delavcem izplačati dodatek za delovno dobo, zato se s tem vprašanjem ne bomo podrobneje ukvarjali.


Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba

Nasprotno pa v praksi pogosto prihaja do vprašanj, kako ravnati pri dodatku za delovno dobo, če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba. Več nejasnosti pa slovenska pravna ureditev še vedno predstavlja za delodajalce, ki jih ne zavezuje nobena kolektivna pogodba na ravni dejavnosti. Pri izplačilu dodatka za delovno dobo se delodajalec tako sooči predvsem z dvema vprašanjema, in sicer:

1. ali je v takšnem primeru delodajalec sploh dolžan delavcu plačevati dodatek za delovno dobo ter

2. kako naj delodajalec določi višino in dolžino delovne dobe, ki se upošteva za izplačilo dodatka za delovno dobo.

Članek se prvenstveno ukvarja z analizo dosedanjih stališč, pri čemer je namen članka predvsem v pobudi za doslednejšo zakonsko ureditev dodatka za delo.

V skladu s splošnim načelom omejitve avtonomije pogodbenih strank, kot ga določa drugi odstavek 9. člena ZDR-1, se s pogodbo o zaposlitvi ali kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše. Izjemoma se v primerih, ki so taksativno našteti v tretjem odstavku 9. člena ZDR-1, pravice in obveznosti s kolektivno pogodbo lahko uredijo drugače (manj ugodno), kot je določeno v ZDR-1. Med te pravice, ki se lahko s kolektivno pogodbo določijo drugače (manj ugodno), sodi tudi dodatek za delovno dobo, kar izhaja tudi iz 2. člena Zakona o dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1A. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi VIII Ips 26/2019 z dne 16. aprila 2019, iz tretjega odstavka 9. člena ZDR-1 sicer izhaja možnost drugačne določitve pravic v zvezi z 222. členom ZDR-1, ne pa izrecno v zvezi z 2. členom ZDR-1A, vendar navedeno predstavlja očitno pomanjkljivost oziroma nomotehnično nedoslednost zakonodajalca, ki ne more vplivati na možnost drugačne ureditve dodatka v panožnih kolektivnih pogodbah, ki bi to omogočile šele po uveljavitvi ZDR-1A.

Iz pregleda objavljene sodne prakse je mogoče ugotoviti, da so se sodišča že večkrat srečala z vprašanji, povezanimi s pravico do dodatka za delovno dobo. V praksi tako npr. ni več sporno, ali se lahko s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določi, da se pri izračunu dodatka za delovno dobo upošteva le delovna doba, ki jo je delavec izpolnil zgolj pri zadnjem delodajalcu (in ne pri vseh prejšnjih delodajalcih skupno). Vrhovno sodišče je namreč takšno stališče jasno potrdilo (tako Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 169/2018 z dne 22. januarja 2019 ter podobno tudi v sodbi VIII Ips 168/2018 z dne 19. decembra 2018 in v sodbi VIII Ips 26/2019 z dne 16. aprila 2019) Sodišče je torej razsodilo delavcu "v škodo" in kolektivni pogodbi potrdilo "možnost", da za določen sektor4 dodatek za delovno dobo uredi manj ugodno, kot je urejen v ostalih kolektivnih pogodbah ...

Nadaljevanje članka za naročnike >> Uroš Cerar Žugelj: Odprta vprašanja dodatka za delovno dobo
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 48, 2021