Način vročanja sodnih pisanj pravni osebi je določen v prvem odstavku 133. členu > Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pravni osebi se vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za njegov sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, ali zakonitemu zastopniku ali prokuristu. Ne drži, da je (osebna) vročitev pravilna le, če je sodno pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu za sprejem pisanj.
Višje sodišče je odločalo v pritožbenem postopku, v katerem je ugotavljalo, ali je bila vročitev pravni osebni pravilno opravljena.
Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženka se je na odločitev pritožila iz razlogov kršitve procesnega prava in sicer naj sodišče prve stopnje tožbe toženki ne bi vročilo pravilno. Pritožnica se sklicuje na 142. člen ZPP in dodaja, da je vročitev pravni osebi pravilna le, če je sodno pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Ker vročitev ni bila opravljena zakonitemu zastopniku oz. pooblaščencu, toženka ne ve, kdaj je bilo sodno pisanje vročeno ter kdo ga je prevzel. Toženka zatrjuje, da ji z nezakonitim postopanjem sodišča (nepravilno vročitvijo) ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, saj je le-to na taki podlagi izdalo zamudno sodbo.
Višje sodišče v Mariboru je s sodbo opr. št. I Cpg 177/2021 ugotovilo, da pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je po preizkusu zadeve ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene procesne kršitve, niti tiste, na katere se sklicuje pritožba, niti tiste, na katerih obstoj je treba v pritožbenem postopku paziti po uradni dolžnosti.
Višje sodišče je uvodoma poudarilo, da so pogoji za izdajo zamudne sodbe določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP. Sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v določenem roku na tožbo ne odgovori, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;
- da ne gre za zahtevek, s katerim stranka ne more razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP);
- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;
- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.
Višje sodišče v nadaljevanju poudari, da je način vročanja sodnih pisanj pravni osebi (tudi v primeru osebne vročitve iz prvega odstavka 142. člena ZPP) določen v prvem odstavku 133. člena ZPP. Vroča se ji tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za njegov sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, ali zakonitemu zastopniku ali prokuristu. Glede na dikcijo citirane določbe ZPP tako ne drži pritožbeni očitek, da je (osebna) vročitev pravilna le, če je sodno pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu za sprejem pisanj. Pravilna in enakovredna je tudi vročitev delavcu ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu družbe. Za utemeljenost pritožbe v tej smeri tudi ne zadošča očitek, da toženka ne ve, kdo je tožbo dejansko prevzel, saj toženka ne zatrjuje, da vročitev ni bila opravljena v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu družbe. Le v tem primeru namreč obstaja možnost, da ni bi bila vročena nekomu od zaposlenih (delavcu), ampak nekomu tretjemu.
Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
