K dedovanju zaščitene kmetije so se priglasili štirje dediči, od katerih sta se za prevzem kmetije zavzemali zapustničini hčeri A. A. in B. A. Dva od sodedičev sta soglašala, da kmetijo prevzame A. A., noben pa, da bi kmetijo prevzela B. A.. Vrednost zaščitene kmetije so na predlog dedičev ocenili izvedenci gradbene, gozdne in kmetijske stroke na skupno 190.678,86 EUR. Ker nobena od potencialnih prevzemnic kmetije ne bi bila zmožna izplačati terjatev upnikov in denarne vrednosti nujnih deležev od ocenjene vrednosti zaščitene kmetije, je sodišče A.A. naložilo plačilo predujma za izvedenca, ki naj svoje mnenje dopolnil z oceno gospodarske zmožnosti zaščitene kmetije »v smislu morebitne znatne ogroženosti gospodarske zmožnosti zaščitene kmetije z izplačilom vseh nujnih deležev«, vse kot določa 14. člen v zvezi s 15. členom > Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG). A.A. je predujem najprej plačala, nato pa zahtevala njegovo vračilo, kar je sodišče štelo za umik od dokaznega predloga.
Zapuščinsko sodišče je nato izdalo sklep o dedovanju, s katerim je za prevzemnico zaščitene kmetije določilo A. A. kljub njeni izpovedbi, da je prevzem pod pogoji sodne cenitve zanjo preveliko breme in da tudi gospodarska zmožnost zaščitene kmetije tega ne omogoča. Kot nujne dediče do 1/8 zapuščine je sodišče določilo ostale dediče. Ugotovilo je, da vrednost premoženja, ki ga je imela zapustnica ob svoji smrti, znaša 190.975 EUR (kar predstavlja po izvedencih ocenjeno vrednost zaščitene kmetije skupaj s terjatvijo do ZPIZ). Nujni delež je po odštetju terjatev upnikov in stroškov izračunalo od zneska 162.630,00 EUR in prevzemnici kmetije naložilo, da vsakemu dediču plača denarno vrednost njegovega nujnega deleža v znesku 20.328,75 EUR, in sicer 10.328,75 EUR najkasneje do konca leta 2020, nadaljnjih 5.000,000 EUR najkasneje do konca leta 2021 in nadaljnjih 5.000,00 EUR najkasneje do konca leta 2022.
Zoper sklep zapuščinskega sodišča sta se pritožili dedinji B. A. in A. A.., vendar je sodišče druge stopnje njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
Vrhovno državno tožilstvo je zoper sklep sodišča druge stopnje pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri je s sklepom II Ips 76/2021 dne 20.oktobra 2021 odločalo Vrhovno sodišče. Kot relevantno je zastavilo vprašanje, ali lahko sodišče, mimo ugotavljanja okoliščin iz drugega odstavka 14. člena in prvega odstavka 15. člena ZDKG, razglasi za prevzemnika kmetije dediča, ki se za prevzem zavzema, vendar pa v postopku jasno navede in izpove, da je prevzem pod pogoji sodne cenitve zanj preveliko breme in da tudi gospodarska zmožnost zaščitene kmetije tega ne omogoča. Tožilstvo trdi, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
Vrhovno sodišče je v postopku najprej izpostavilo temeljna načela zapuščinskega postopka in sicer načelo dispozitivnosti in oficialnosti na eni strani ter razpravnim in preiskovalnim načelom na drugi strani. Poudarilo je, da so ta načela še poseben pomembna v postopku dedovanja zaščitene kmetije, saj s tem na načelni ravni že odgovarja na konkretno uveljavljane kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti.
Sodišče je tako poudarilo, da je zapuščinski postopek za razliko od pravdnega (v katerem prevladuje načelo dispozitivnosti) bolj oficiozne narave, kar je posledica kogentnih materialnopravnih predpisov o dedovanju, postopanje v zapuščinskem postopku po uradni dolžnosti pa je predvideno tudi v javnem interesu, ki je v ažurni ureditvi premoženjskih razmerij umrle osebe, torej varnosti pravnega prometa, ki naj se vzpostavi z odpravo negotovosti v pravnih razmerjih, nastalih s smrtjo posameznika. Dedovanju zaščitenih kmetij pa je namenjena še posebna zakonska ureditev, ki naj bi zagotavljala preprečevanje drobitve zaščitenih kmetij kot kmetijskih oziroma kmetijsko-gozdarskih gospodarskih enot, omogočanje njihovega prevzema pod pogoji, ki dediča preveč ne obremenjujejo, ter ustvarjanje možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij (1. člen ZDKG). Za doseganje tega namena zakon vsebuje vrsto kogentnih določb, ki se na področju procesnega prava odražajo v oficioznih pooblastilih sodišča. Kljub temu pa sodišče v zapuščinskem postopku in tudi v postopku dedovanja zaščitenih kmetij ne sme po uradni dolžnosti upoštevati tistih upravičenj udeležencev postopka, ki jih morajo ti izrecno uveljavljati.
Po ZDKG kmetijo deduje praviloma samo en dedič, ostali, ki ne dedujejo zaščitene kmetije, pa dedujejo denarno vrednost nujnega deleža po splošnih predpisih o dedovanju. Tem mora nujni delež izplačati dedič, ki je dedoval zaščiteno kmetijo, v roku, ki ga določi sodišče glede na gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije in socialne razmere dediča in znaša praviloma največ pet let (prvi odstavek 14. člena in prvi odstavek 15. člena ZDKG). Čeprav torej dedič, ki kmetijo deduje, na eni strani prejme več oziroma večji dedni delež, kot bi mu pripadal po splošnih predpisih o dedovanju, pa ga na drugi strani zadane breme izplačila denarne vrednosti nujnih deležev, kar lahko zanj pomeni težko, lahko tudi pretežko finančno breme.
Zakon zaradi zavarovanja pravic strank in določitve poštene višine dednih deležev v razmerju med dedičem, ki deduje kmetijo, in dediči, ki dobijo (le) denarno vrednost nujnega deleža po splošnih predpisih, dopušča korekcije s povečanjem ali zmanjšanjem nujnega deleža dediča (drugi odstavek 14. člena ZDKG) in z izjemnim, do 10 let podaljšanim rokom za izplačilo denarne vrednosti nujnih deležev (prvi odstavek 15. člena ZDKG), vendar le na zahtevo zainteresiranega upravičenca – bodisi dediča iz prvega odstavka 14. člena ZDKG bodisi dediča, ki je dedoval zaščiteno kmetijo. Sodišče torej po uradni dolžnosti določi denarno vrednost nujnih deležev po prvem odstavku 14. člena ZDKG (ne glede na zapustnikovo voljo tudi z vračunavanjem vsega, kar se sicer vračuna v dedni delež po splošnih predpisih o dedovanju) in rok za izplačilo dednih deležev po prvem odstavku 15. člena ZDKG. V dispozicijo upravičencev pa spadajo zahteve po korekciji, torej zvišanju ali zmanjšanju dednih deležev ter podaljšanju roka.
Vrhovno sodišče je poudarilo, da kljub temu, da se zapuščinski postopek vodi po uradni dolžnosti in da je sodišče odgovorno za popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, mora zapuščinski sodnik upoštevati predloge prizadetih oseb in jih obravnavati (drugi odstavek 165. člena Zakona o dedovanju), ni pa jim dolžan slediti. Brez strankine zahteve ne sme načenjati tistih vprašanj, ki se nanašajo na pravice, ki jih prizadete osebe uveljavljajo, če to same želijo, kar obenem pomeni, da morajo prizadete osebe ob uveljavljanju teh pravic ponuditi tudi ustrezno podlago (procesno gradivo) zanje.
Ker je lahko izvajanje dokazov povezano s stroški (zlasti pridobitev izvedeniških mnenj in cenitev) mora znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokaza, po nalogu sodišča založiti stranka, ki je dokaz predlagala; če sta dokaz predlagali obe stranki, pa morata znesek založiti obe po enakih delih. Sankcija za nespoštovanje te obveznosti je opustitev izvedbe dokaza, sodišče pa po svojem prepričanju glede na vse okoliščine presodi, kakšen pomen ima pasivnost stranke (prvi do tretji odstavek 153. člena ZPP). Vendar pa k temu pravilu veljajo izjeme, zaradi česar lahko stroške za izvedbo dokaza založi sodišče iz svojih sredstev, ob zaključku postopka pa sodišče odloči o tem, kdo povrne te stroške.
Ker je dedinja A. A. zahtevala vrnitev predujma za dopolnitev izvedeniškega mnenja, sta nižji sodišči šteli, da je umaknila predlog za znižanje nujnih deležev. Vrhovno sodišče je mnenja, da je tako ravnanje praviloma v škodo stranke, na kateri je dokazno breme za dokazovanje določenega dejstva.
Vrhovno sodišče je tudi izpostavilo, da je skladno s prvim odstavkom ZDKG rok za izplačilo nujnih deležev do 5 let, sodišče prve stopnje pa ga je določilo v trajanju treh let. Takšno odločitev je Vrhovno sodišče štelo kot arbitrarno. Gospodarska zmožnost zaščitene kmetije se običajno kaže kot dejanska možnost zaslužka z izvajanjem kmetijske dejavnosti in utegne biti razmeroma skromna zlasti v primerih, ko se na kmetiji dejavnost dalj časa pred prevzemom ni opravljala in je zato potreben velik začetni zagonski kapital. Presojo, ali je ocena gospodarske zmožnosti zaščitene kmetije v interesu vseh dedičev, bo moralo sodišče opraviti (šele) ob zaključku postopka, ko bo odločalo o povrnitvi teh stroškov.
Ob vsem navedenem je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Sodišče brez ugotavljanja okoliščin iz prvega odstavka 15. člena ZDKG ne more razglasiti za prevzemnika kmetije dediča, ki trdi, da je prevzem zaščitene kmetije glede na njeno gospodarsko zmožnost zanj preveliko breme, medtem ko je zahteva za zmanjšanje nujnega deleža po drugem odstavku 14. člena ZDKG v dispoziciji dediča, ki deduje zaščiteno kmetijo.
Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena pod pogoji iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zoper pravnomočno sodno odločbo (sklep o dedovanju), zoper katero revizije ni mogoče dopustiti, ji je Vrhovno sodišče ugodilo in sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (drugi odstavek 391. člena v zvezi z drugim odstavkom 380. člena ZPP in 163. členom ZD), saj je dejansko stanje zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč sodišč nižjih stopenj ostalo nepopolno ugotovljeno.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
