c S

IZ SODNE PRAKSE: Posredovanje delavcev

18.11.2021 Čeprav pravni subjekt ni registriran za dejavnost posredovanja delavcev tretjim, se obravnava kot tak, če je zaposlil delavce z namenom, da bi jih napotil tretjim. Zagotavljati jim mora vse pravice, ki jih imajo delavci, zaposleni pri delodajalcih, ki so registrirani za posredovanje delavcev uporabnikom.

Sodišče prve stopnje je prekinilo postopek v delovnem sporu in na Vrhovno sodišče RS podalo predlog za izdajo svetovalnega mnenja. Navaja, da je bila tožnikov formalni delodajalec prva toženka A., d. o. o., ki je imela z drugo toženko sklenjeno podjemno pogodbo za opravljanje luško prekladalnih in drugih storitev. Prva toženka ni bila registrirana kot zaposlitvena agencija, je pa delavce napotovala k drugi toženki, kjer so osebno in nepretrgano opravljali delo v njenem organiziranem delovnem procesu, po njenih navodilih in pod njenim nadzorom ter z njenimi delovnimi sredstvi. Ti delavci so delali pod slabšimi pogoji kot redno zaposleni, za nižje plačilo in ob neurejenem delovnem času. Delavci so delo opravljali v organiziranem delovnem procesu druge toženke, po njenem predvidenem tehnološkem postopku, medtem ko jim je izobraževanje in preizkus znanja iz varstva pri delu ter periodične zdravniške preglede zagotavljala prva toženka.

Na podlagi navedenega se je sodišču zastavilo vprašanje o zakonitosti takšnega poslovanja, ter prosilo vrhovno sodišče za svetovalno mnenje glede tega, ali gre v opisanem načinu poslovnega modela toženke in njihovih pogodbenikov – izvajalcev pristaniških storitev - za protipravno posredovanje delavcev s strani formalnega delodajalca toženki kot uporabniku ali za opravljanje storitev po podjemni pogodbi.

Vrhovno sodišče je s sklepom VIII SM 2/2021 uvodoma ugotavljalo, ali je imela pogodba med formalnim delodajalcem in toženko naravo civilnopravne pogodbe o opravljanju storitev ali pa gre za posredovanje dela delavcev uporabniku.

Podjemna pogodba je pogodba civilnega prava, ki jo ureja Obligacijski zakonik (OZ). Po 619. členu zakonika se s podjemno pogodbo podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. Naročnik ima pravico nadzorovati posel in dajati navodila, podjemnik pa mu mora to omogočiti. Predmet podjemne pogodbe je torej določen posel, ki je izpolnitveno ravnanje. Podjemnik ga lahko opravi tudi pod nadzorom in po navodilih naročnika, glede načina izvedbe pa je prost in odgovarja za njegovo izvedbo. Pomembno je, da je posel opravljen tako, kot je dogovorjeno s pogodbo.

Pogodba o posredovanju delavcev se v skladu z drugim odstavkom 62. člena > Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) sklene v obliki dogovora med delodajalcem za zagotavljanje dela in uporabnikom pred začetkom dela delavca pri uporabniku. V njem stranki določita medsebojne pravice in obveznosti ter pravice in obveznosti delavca in uporabnika. Delavec sklene pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Delodajalec delavce v skladu s prvim odstavkom 163. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD) napoti na delo k uporabniku, pri katerem ti po drugem odstavku 163. člena ZUTD začasno delajo pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika. Bistvo pogodbene obveznosti delodajalca je, da uporabniku zagotovi potrebno število delavcev.

Vrhovno sodišče nadaljuje, da poslovno razmerje med naročnikom in delodajalcem, kjer predmet pogodbene obveznosti ni opravljen posel, temveč zagotavljanje določenega števila delavcev glede na pričakovano vrsto in obseg njegovega delovnega procesa, nima elementov podjemne pogodbe v smislu 619. člena OZ, pač pa elemente dogovora med delodajalcem za zagotavljanje dela in uporabnikom v smislu drugega odstavka 62. člena ZDR-1.

Vrhovno sodišče nadalje pojasni, da je zakonito posredovanje delavcev drugemu uporabniku, če ima delodajalec tak status na podlagi prvega odstavka 163. člena ZUTD, in sicer če je pri ministrstvu, pristojnem za delo, vpisan v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu. Če delodajalec nima takšnega statusa, uporabniku delavcev ne more posredovati zakonito.

Vendar pa izpolnjevanje formalnih pogojev s strani delodajalca ni odločilno za opredelitev, da gre za posredovanje dela delavcev uporabniku. Če bi bil delodajalec registriran za opravljanje dejavnosti posredovanja dela delavcev uporabniku, narava razmerja med delavcem in uporabnikom ob enakih okoliščinah opravljanja dela ne bi bila nič drugačna. Bistveno je, ali pravni subjekt ponuja storitev, ki vključuje napotitev delavcev, s katerimi je sam sklenil delovna razmerja prav zato, da bi jih napotil k tretjim podjetjem. Te delavce je treba obravnavati kot delavce delodajalca, ki opravlja dejavnost posredovanja dela delavcev uporabniku, tudi če ta ni registriran za to dejavnost in jim zagotavljati vse pravice, ki jih imajo delavci, zaposleni pri delodajalcih, ki so registrirani za posredovanje delavcev uporabnikom.

S tem je Vrhovno sodišče tudi odgovorilo na zastavljeno vprašanje in sicer, da način poslovnega modela druge in prve toženke po vsebini predstavlja posredovanje delavcev s strani delodajalca (prve toženke) uporabniku (drugi toženki).

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.