Čeprav je teza o obveznem cepljenju za splošno dobro v teh časih morda všečna, velja izpostaviti, da je pomanjkljiva in verjetno napačna. Tudi posamezniki, ki so cepljeni proti covidu, so namreč lahko prenašalci bolezni, čeprav se trenutno domneva, da s precej manjšo verjetnostjo. Cepivo ne varuje absolutno pred okužbo niti ne varuje tretjih oseb, da cepljene osebe absolutno ne bi mogle nanje prenesti okužbe (>> Več). Študije so celo pokazale, da so različna cepiva zelo različno učinkovita glede na različico (sev) virusa:
"Glede na raven okužb med cepljenimi in necepljenimi v času, ko so jih spremljali, je bila učinkovitost v prvotnem obdobju med sredino lanskega decembra in sredino aprila letos 91-odstotna. A v tednih do 14. avgusta, ko je močno prenosljiva delta postala prevladujoča, je učinkovitost padla na 66 odstotkov." (>> Več)
Drug argument za cepljenje je, da trpijo in umirajo tudi bolniki z drugimi boleznimi, ker je zdravstvo preobremenjeno s covidom in zato prihaja do odpovedi drugih zdravljenj. Vendar zaradi covida niso obremenjeni vsi zdravniki, temveč samo nekatere specializacije. Problem sta pomanjkanje in preobremenitev srednjega zdravstvenega kadra, ki je bil zaradi naraščanja števila covidnih bolnikov premeščen na covidne oddelke. Pomanjkanje negovalnega osebja je problem že nekaj desetletij, ker so delovni pogoji medicinskih sester nečloveški, plačilo pa mizerno nizko, tako da je na večini oddelkov ta problem izredno pereč tudi brez covida.
Cepljenje tako morda varuje cepljene osebe pred težjim potekom bolezni, nikakor pa stoodstotno ne preprečuje širjenja okužbe. Tudi oseba, ki je cepljena ali je prebolevnik, je lahko prenašalec bolezni.
Cepljenje ni nujen kolektivni ukrep
Nikakor tudi ne velja trditev kolege, da bi lahko vprašanje obveznega cepljenja proti covidu-19 utemeljili z odločitvijo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Vavrička in drugi proti Češki Republiki št. 47621/13 ali pa z odločitvijo Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-127/01. Gre za popolnoma drugačno pravno situacijo:
- Ker se cepljenje svetuje praktično vsem, posebej ranljivim skupinam pa celo dodatni tretji odmerek, ni osebe, ki bi jo bilo treba varovati s kolektivnim ukrepom. Če cepiva delujejo, potem je vsak, ki se želi cepiti, s tem tudi varovan pred vsaj težjim potekom bolezni. Teza, da ni pravice do necepljenja, s tem izgubi svoj prvi nosilni argument. Vsak se lahko sam zavaruje s tem, da se odloči za cepljenje. Kolektivno varovanje ni potrebno.
- Ker se tudi cepljena oseba lahko okuži in je lahko prenašalec bolezni, cepljenje očitno ne varuje v celoti pred širjenjem bolezni. Če cepljenje ne preprečuje širjenja bolezni, potem odpade tudi drugi nosilni argument teze, da ni pravice do necepljenja. Cepljenje ne preprečuje širjenja bolezni, pač pa samo upočasnjuje. Cepljenje proti covidu ni kolektivni varovalni ukrep.
Cepljenje zato, da ne obremenjujemo zdravstva?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.