Vrhovno sodišče je ocenilo, da 2. točka prvega odstavka 39. člena ZNB ne izpolnjuje meril določenosti v zakonu (lex certa) in da je naloga sodišč, še posebej na področju kaznovalnega prava, da z razlago preprečujejo poglabljanje ugotovljene neustavnosti.
V predstavljeni zadevi je domnevni storilec prekrška, s tem da v gostinskem lokalu pri strežbi ni nosil zaščitne maske, ravnal v nasprotju z določbo prvega odstavka 2. člena Odloka o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 (Odlok), ki ga je Vlada sprejela na podlagi 2. točke prvega odstavka 39. člena in za izvrševanje prvega odstavka 4. člena ZNB. Omenjena določba Odloka je določala, da sta pri gibanju in zadrževanju v zaprtem javnem prostoru, ob upoštevanju vseh navodil in higienskih priporočil Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), ki so objavljena na spletnih straneh NIJZ, obvezna uporaba zaščitne maske ali druge oblike zaščite ustnega ali nosnega predela obraza (šal, ruta ali podobna oblika zaščite, ki prekrije nos in usta) in razkuževanje rok. Določba 2. točke prvega odstavka 39. člena ZNB pa določa, da lahko Vlada, kadar z ukrepi, določenimi z ZNB, ni mogoče preprečiti, da se v Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih.
V (ponovljenem) postopku je tako omenjeno okrajno sodišče (upoštevaje stališča pritožbenega sodišča) domnevnemu storilcu prekrška izreklo opomin. Odločilo je namreč, da je zakonska omejitev gibanja prebivalstva »nepravno pravilo, katerega vsebino je napolnila dopolnilna norma, vsebovana v prvem odstavku 2. člena Odloka, zaradi česar lahko naslovniki norm jasno ugotovijo, kakšno ravnanje sodi v polje kaznivosti.«
Vrhovno sodišče pa je pri presoji uvodoma poudarilo pomen načela zakonitosti v kazenskem pravu ter (med drugim) zapisalo, da je namen tega načela in s tem določnosti v kaznovalnem (materialnem) pravu preprečiti samovoljo in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v situacijah, ki ne bi bile vnaprej točno določene. Le vnaprej predvidena in določno opredeljena zapoved oziroma prepoved lahko po mnenju Vrhovnega sodišča učinkovito odvrne od njenega kršenja. Kaznovalnopravna norma izpolnjuje te zahteve, če je mogoče z ustreznimi metodami razlage ugotoviti vsebino prepovedanega ravnanja in je na ta način ravnanje organov, ki ga morajo izvajati, določno in predvidljivo, so zapisali vrhovni sodniki.
V nadaljevanju je Vrhovno sodišče pojasnilo, da Odlok, ki ga je Vlada, kot že omenjeno, sprejela na podlagi 39. člena ZNB, ni pravni vir, s katerim se lahko določi prekršek (2. člen Zakona o prekrških (ZP-1)). V tej zadevi tudi ni pomembno, ali ima vsebina Odloka naravo dopolnilnega pravila ali pa je z njim le normativno konkretizirano zakonsko besedilo. Prav tako vsebina Odloka sama po sebi ne more biti odločilna pri presoji, ali je (bilo) mogoče razumno predvideti kaznivost kršitve zapovedi nošenja zaščitne maske v zaprtih javnih prostorih. Pri tej presoji je po stališču Vrhovnega sodišča treba izhajati iz relevantnih določb ZNB. Vsebino prepovedanega ravnanja je, tako Vrhovno sodišče, torej treba prepoznati že v zakonskem besedilu.
Odločilo je, da iz ubeseditve prvega odstavka 2. člena Odloka izhaja, da je dejanski stan, na katerega se navezuje »obvezna uporaba zaščitne maske ...« prav gibanje in zadrževanje v javnem zaprtem prostoru. To po mnenju Vrhovnega sodišča pomeni kvečjemu, da je pred nami pravilo o prostorski omejitvi obveznosti nošenja zaščitnih mask. To pravilo pa ne pomeni prepovedi ali omejitve gibanje osebam (brez zaščitnih mask) v zaprtih javnih prostorih. Takšne vsebine (na abstraktni ravni) po oceni vrhovnih sodnikov ni mogoče prepoznati niti (na konkretnejši ravni) v ureditvi inšpekcijskih pooblastil za izvrševanje določb ZNB v 46.a in 47. členu. Prepoved gibanja določenih oseb bi bilo (kot inšpekcijski ukrep) mogoče izreči le osebam, za katere se ugotovi ali sumi, da so zbolele. Zapovedi nošenja zaščitnih mask v zaprtih javnih prostorih torej ni mogoče razumeti kot omejevanja ali prepovedovanja gibanja (v zaprtih javnih prostorih), je prepričan tričlanski senat Vrhovnega sodišča.
Ob stališču, da 2. točka prvega odstavka 39. člena ZNB ne izpolnjuje meril določenosti v zakonu (lex certa), je naloga sodišč, še posebej na področju kaznovalnega prava, da z razlago preprečujejo poglabljanje ugotovljene neustavnosti. Takšen položaj pa bi nastal, če bi Vrhovno sodišče z razlagalnimi argumenti širilo vsebino 39. člena ZNB (in s tem vsebino 14. točke prvega odstavka 57. člena ZNB) na način, ki ga ni mogoče razbrati iz razpoložljivega zakonskega besedila, je opozorilo Vrhovno sodišče. Zapisalo je, da je predpostavka uporabe argumentov logične razlage, da zakonsko besedilo določno ureja izhodiščni abstraktni dejanski stan. Ker ta predpostavka v pričujočem primeru ni izpolnjena, z logično razlago ni mogoče odstopiti od razlage besedila, kolikor jo (ob sicer ugotovljeni protiustavni nedoločnosti) sploh omogoča 2. točka prvega odstavka 39. člena ZNB, podpira pa več vidikov sistematične razlage predpisa, je sklenil senat Vrhovnega sodišča, ki so ga sestavljali vrhovni sodnika in sodnica Branko Masleša kot predsednik ter dr. Primož Gorkič ter Barbara Zobec kot člana. Proti je glasovala sodnica Zobec, ki je podala odklonilno ločeno mnenje.
Pripravil: Patricij Maček, mag. prava
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Spoznajte LEXI
Ni vključena v vaš paket
