Kaj pa če ni tako in obstaja - zlasti v primerih "finega tehtanja" dveh tako občutljivih pravic, kot sta svoboda izražanja in osebno dostojanstvo, tudi možnost dveh, na dosedanjih (pomanjkljivih) pravilih enako dobro utemeljenih, a medsebojno nasprotujočih si odločitev? In nato morda še možnost, da (z nadaljnjim razvojem "sodniškega prava") najvišja sodišča za primer relevantna pravna pravila (interpretacijo prava) spremenijo tako, da bo tudi v takih primerih spet pravno pravilna le ena odločitev?
Kdo to sploh prebere?
Nihče? No, morda kakšen zagrizen pravnik, ki si utrga čas za zamudno branje takih zapletenih pravnih razglabljanj v dolgih sodbah in ločenih mnenjih - a kaj to pomaga, če širša javnost, ki so ji take sodbe o iskanju pravega ravnovesja med svobodo govora in osebnim dostojanstvom predvsem namenjene, o tem ne izve skoraj ničesar. Še zlasti če je bilo sporno vprašanje že prej politično obarvano in nato po taki sofisticirani razsodbi obe politični strani zanima samo, katera je na sodišču zmagala. Zmagovita nato triumfira, da je pravica vendar enkrat zmagala, poražena pa skuša, s svojimi pravnimi somišljeniki vred, sebi neprijetno sodbo in tiste sodnike le čim bolj razvrednotiti.
Vrhovno in ustavno sojenje gre včasih že v take finese, da jim niti strokovna javnost ni več sposobna slediti, da o laični javnosti sploh ne govorimo. Sam o teh stvareh vendarle nekaj vem, tudi zanimajo me. A ob branju takih dolgih in sofisticiranih sodb, kadar si lahko utrgam čas zanje (kdaj pa si ga lahko večina drugih pravnikov?), vedno bolj strmim nad tem, v kakšne finese (procesne in vsebinske) se današnji najvišji sodniki pri takih sojenjih spuščajo in koliko poznavanja strokovne literature in judikature, domače in tuje, morajo pri tem izkazovati ... Če si hočeš o kakšni taki razsodbi ustvariti svoje mnenje, bi moral (skoraj) vse to potem tudi sam prebrati - a kdaj? Enkrat ko sem slučajno imel malo več časa, sem to poskusil (pri tistem težkem vprašanju, do kam lahko gredo parlamentarne preiskovalne komisije pri preiskovanju spornih ravnanj tožilcev in sodnikov). Prišel sem nekako do polovice gradiva in nato odnehal.(*1)
Sprašujem se, kdo take dolge in zapletene sodbe sploh prebere? In kakšen vpliv potem taka sojenja imajo na javno mnenje, na ugled in pomen sodstva, na zaupanje v sodstvo, v pravno državo, v ustavo? Pri tu obravnavani zadnji taki zadevi je sodnik Zobec v svojem sicer ostrem ločenem mnenju vendarle dal večini priznanje za visoko strokovno kvaliteto te odločbe - a širši javnosti je to ostalo nepoznano. Nobeno medijsko poročilo tega ne omenja, to se jim ne zdi pomembno. Tu "poraženi" strani naklonjeni novinar Peter Jančič pa je svojemu tekstu na spletu(*2) dal celo naslov "Škandalozno sporočilo vrhovnega sodišča o 'Kučanovih prostitutkah' na Twitterju" ...(*3)
Izvrstni ločeni mnenji Zobca in Pavčnika, toda ...
Podobno Zobčevemu priznanju tej zanj sicer napačni razsodbi sam štejem odklonilno ločeno mnenje Zobca in odklonilno ločeno mnenje Pavčnika za izvrstni, naravnost briljantni - a se (enako kot onadva z večinsko odločitvijo) vendarle ne strinjam z njunim stališčem. Zakaj oziroma v čem ne? "Samo" v tem ne, da sta po mojem mnenju napačno ocenila (ovrednotila, interpretirala), kaj je Janša novinarkama res očital, s čim jih je žalil. Se sicer strinjam, da se je njegov takratni "hipni odziv" gotovo nanašal tudi na "pomembno javno vprašanje pristranskosti javne televizije". Toda njegovo bistvo je bilo pa vendarle v (zelo žaljivo izraženem) očitku, da sta bili tožnici tu pristranski ne zato, ker o spornih vprašanjih pač tako mislita, ampak zato, ker sta za to plačani, podkupljeni. Če damo na tehtnico to (in ne le posplošeni očitek pristranskosti javne TV, kot sta to naredila Zobec in Pavčnik), pa se to (v vsem drugem res "fino tehtanje") s še "finejšim" tehtanjem lahko izide drugače. In se tokrat (v zadevi Carl) tudi je - s 3 : 2 v prid tožnici - v res popolnoma identični zadevi Šetinc Pašek eno leto prej pa s 3 : 2 v prid tožencu.
Tu se nato odprejo nova vprašanja, nove "finese". Prvo: ali res cilj (vrednota) varstva zaupanja v pravo in v vlogo vrhovnega sodišča pri tem prevlada nad vrednoto sodnega varstva prizadetih pravic prizadetih v tej zadevi (seveda obojestransko prizadetih - a gre za tehtanje, za "praktično konkordanco" med prizadetostjo ene in druge strani). Naj ima v tem res skrajno "finem tehtanju" (v tem naravnost idealno, edinstveno identičnem dvojnem sojenju) avtomatično prednost sojenje v zadevi Šetinc Pašek samo zato, ker je bilo časovno prvo - in bi samo zato, ker je zadeva Carl prišla na vrsto malo kasneje, moral drugi, malo drugače sestavljeni senat svojo drugačno presojo umakniti oziroma podrediti temu, da je bilo o identični zadevi enkrat že razsojeno drugače? Kaj pa, če bi bil vrstni red obeh sojenj obrnjen?
Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Matevž Krivic: Fina sodna tehtanja, ki pa jih nihče ne bere
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 38, 2021, str. 6-7.
>> Članek lahko preberete tudi, če niste naročnik.
---------
Opombe:
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
