Tožnica je od toženke zahtevala povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi neskrbnega ravnanja njenega zavarovanca, nepremičninskega posrednika A. Ta je posredoval pri tožničinem nakupu stanovanja za prodajalca, ki je bil v osebnem stečaju in tako poslovno nesposoben. Zahtevala je povrnitev premoženjske škode, ki je obsegala razliko med plačano in vrnjeno kupnino, stroške postopka v zvezi z uveljavljanjem ničnosti pogodbe o ari in prodajne pogodbe in stroške postopka zavarovanja terjatve, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka škode dalje.
Sodišče prve stopnje je njenim zahtevkom delno ugodilo, ni pa upoštevalo predlaganega teka zamudnih rokov od nastanka škode dalje. V pritožbenem postopku je višje sodišče zamudne obresti prisodilo od dne nastanka škode dalje.
Vrhovno sodišče je s sodbo II Ips 16/2021 odločalo v revizijskem postopku glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je štelo, da je toženka prišla v zamudo s plačilom odškodnine že 1. 9. 2014, to je z dnem nastanka škode.
Vrhovo sodišče je najprej izpostavilo, da je tožnica na podlagi 965. člena Obligacijskega zakonika (OZ) z direktno tožbo zahtevala povračilo škode od zavarovalnice, kjer je imel tožnik zavarovano svojo odgovornost. Ob tem je kot ključno izpostavilo vprašanje, ali se 943. člen OZ, ki za zavarovalnico določa roke za izplačilo odškodnine oziroma zavarovalne vsote, uporablja tudi pri zavarovanju pred odgovornostjo, kadar oškodovanec neposredno od zavarovalnice zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi škodnega dogodka, za katerega odgovarja njen zavarovanec (actio directa; 965. člen OZ).
Glede spornega pravnega vprašanja se je sodna praksa tako višjih kot Vrhovnega sodišča v preteklosti spreminjala. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 312/98 utemeljilo stališče, da izpolnitveni rok iz 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je po vsebini enak roku iz 943. člen OZ, velja tudi v primeru neposrednega zahtevka oškodovanca zoper zavarovalnico. Poleg tega je poglavitna dolžnost zavarovalnice, da izplača odškodnino ali zavarovalno vsoto na način in v rokih, ki so navedeni v 919. členu ZOR. In sicer, da zavarovalnici preprečuje zavlačevanje in jo sili, da čim prej uresniči upravičene zavarovančeve in/ali oškodovančeve interese. Ker je bila določba o actio directa sprejeta v oškodovančevo korist, ni razloga, zakaj ne bi bila zavarovalnica dolžna ravnati enako hitro pri izplačilu tako oškodovancu kot zavarovancu. Glede začetka teka obresti je revizijsko sodišče dodatno poudarilo, da glede na funkcijo obresti – ki je kaznovanje dolžnika za njegovo nepravočasno izpolnitev, da se zakonske zamudne obresti pri denarnih terjatvah za nepremoženjsko škodo ter premoženjsko škodo, ki se odmerja po cenah na dan sodne odločbe, priznavajo od nastopa zamude (299. člen OZ).
Vrhovno sodišče je nadalje poudarilo, da ni tehtnih argumentov proti uporabi 943. člena OZ v primerih neposrednih zahtevkov oškodovancev zoper zavarovalnico. Bistveno namreč je, da je temelj obveznosti zavarovalnice - ne glede na to, ali odškodnino izplačuje zavarovancu ali oškodovancu - v sklenjeni zavarovalni pogodbi. Če toženka ne bi sklenila pogodbe o zavarovanju odgovornosti s povzročiteljem škode, tožnici kljub uzakonjenemu institutu neposredne tožbe oškodovanca iz 965. člena OZ ne bi bila dolžna ničesar plačati. Višina obveznosti zavarovalnice je odvisna od zavarovalne pogodbe, v kateri mora biti določen tudi rok za izpolnitev obveznosti (ki mora biti skladen z ureditvijo 943. člena OZ). Glede izpolnitvenega roka oškodovanec, ki svoje pravice črpa iz zavarovalne pogodbe, sklenjene med zavarovalnico in povzročiteljem škode, ne more biti v drugačnem položaju kot zavarovanec. Tako je pravilna razlaga, da tudi pri actio directa zamuda zavarovalnice nastopi po poteku roka, določenega s pogodbo oziroma s pravilom iz 943. člena OZ. Sodišče je dodatno poudarilo, da skladno s prvim odstavkom 402. člena OZ zamuda enega solidarnega dolžnika nima učinka nasproti drugim solidarnim dolžnikom.
Vrhovno sodišče je zaključilo, da je razlaga nižjega sodišč, da je zavarovalnica v zamudi že od samega nastanka škode, napačna. Zamuda zavarovalnice je nastopila šele po izteku roka za izpolnitev, ki začne teči z dnem, ko je zavarovalnica dobila obvestilo o zavarovalnem primeru (943. člen OZ). Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica zahtevek na zavarovalnico posredovala 10. 11. 2017. Sporno pa je bilo, ali je bil rok osmih dni, ki ga je pri tem toženki dodelila, primeren. Toženka je namreč zatrjevala, da je treba upoštevati zakonski rok, šteto od dneva, ko je bila v novembru 2017 obveščena o škodnem dogodku. Kadar za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska ni potreben določen čas, izpolnitveni rok zavarovalnice, ki je dogovorjen s pogodbo, po zakonu ne sme biti daljši kot štirinajst dni (prvi odstavek 943. člena OZ). Vrhovno sodišče je zato štelo, da je zamuda toženke nastopila z iztekom (zakonskega) štirinajstdnevnega roka od dne, ko je toženka prejela zahtevek tožnice, torej 25. 11. 2017. Od navedenega dne mora toženka tožnici za sporno postavko premoženjske škode plačati tudi zakonske zamudne obresti.
Vrhovno sodišče je tako reviziji toženke ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, da je glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 39.048,08 EUR pritožbo tožnice zavrnilo, glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.730,42 evrov (ki je bil tožnici prisojen šele s sodbo pritožbenega sodišča) pa datum 1. 9. 2014 nadomestilo z datumom 25. 11. 2017 (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku).
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
