»Uporaba komunikacijskega kanala Twitter nikomur, tudi ne vplivnemu opozicijskemu voditelju, ne podeljuje carte blanche za sporočanje po spletu, niti ne more biti izgovor za afektivno in seveda še manj za premišljeno ravnanje,« je s sodbo v zadevi II Ips 22/2021, s katero je zavrnilo revizijo predsednika vlade Janeza Janše v primeru odškodninske tožbe novinarke RTV Slovenija Eugenije Carl zaradi razžalitve, odločilo Vrhovno sodišče.
Sodni spor je zanetil Janša, ko je marca 2016 takrat še kot opozicijski poslanec Državnega zbora na svojem Twitter profilu objavil čivk z naslednjo vsebino: »Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ. Eno za 30 EUR, drugo za 35 EUR. #Zvodnik Milan.« Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča in medijskega poročanja v povezavi s tem dogodkom, je Janša ta čivk napisal kot odziv na po njegovem prepričanju pristranski televizijski prispevek novinarke Carlove, v katerem je ta poročala, da so med člani Facebook skupine Legija smrti tudi vidni člani Slovenske demokratske stranke (SDS), katere predsednik je Janša. Tako Carlova kot urednica dnevnoinformativnega programa RTV Slovenija Mojca Pašek Šetinc, na kateri se je omenjeni čivk nanašal, sta proti premierju Janši vložili odškodninski tožbi zaradi duševnih bolečin zaradi razžalitve.
V primeru tožbe Pašek Šetinčeve je Vrhovno sodišče odločilo že 6. februarja 2020 s sodbo v zadevi II Ips 75/2019. V njej je takrat Janševi reviziji ugodilo, uredničin tožbeni zahtevek pa zavrnilo. V obrazložitvi je med drugim zapisalo, da če je sodišče pri presoji protipravnosti pri uresničevanju svobode izražanja prestrogo, lahko posameznike zaradi strahu pred sankcijo odvrača tudi od ustavno še sprejemljivega izražanja in deluje samoomejitveno. To pa je, ko gre za svobodo izražanja, škodljivo za razvoj demokratične družbe in pluralizma. Prav to nehoteno razsežnost zastraševalnega učinka (chilling effect) mora tudi imeti pred očmi sodišče, ko razsoja v primeru konflikta med svobodo izražanja in drugimi ustavnimi pravicami. Ko gre za izražanje prek družbenih omrežij, kot je Twitter, s specifičnim slogom in načinom izražanja, je nevarnost zastrašitvenega učinka toliko večja.
Zdaj, 1. septembra 2021, je Vrhovno sodišče v primeru tožbe Carlove, čeprav se je zadeva nanašala na isti historični dogodek, premierjevo revizijo zavrnilo in presodilo, da je Janša z omenjenim čivkom protipravno posegel v osebnostne pravice Carlove. Diametralno nasprotno odločitev je sprejelo (med drugim) s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-647/15 z dne 19. maja 2016, v kateri je to zapisalo, da vsakega odstopanja še ni mogoče šteti za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Po oceni Ustavnega sodišča je namreč treba upoštevati, da mora Vrhovno sodišče imeti možnost odstopiti od pravnega stališča, za katerega meni, da je pravno zmotno, pa čeprav to ugotovi (samo) pol leta kasneje. Vendar pa mora v tem primeru vsebinsko obrazložiti razloge za spremembo stališča.
Vrhovno sodišče je v obrazložitvi svoje odločitve zapisalo, da ugotovitev (objektivne) žaljivosti sporne izjave ne more zadoščati za zaključek, da je premier Janša Janez presegel meje sprejemljive kritike. Ustaljeno je stališče, da je slog izražanja (slab ali dober) kot tak varovan skupaj z vsebino izjave in da uporabljeni izrazi, čeprav so morda vulgarni ali žaljivi, služijo stilističnim namenom. Odločilna okoliščina, ki je tehtnico nagnila v prid novinarke Eugenije Carl, je neobstoj zadostne dejanske podlage, ki bi podpirala Janševo vrednostno sodbo, v povezavi s to ugotovitvijo pa tudi vsebina zapisa na Twitterju, ki je na povprečnega bralca učinkoval kot samostojna celota. Sporočilo Carlove, da so med člani Facebook skupine Legija smrti tudi vidni člani SDS, katere predsednik je Janša, ki pomeni izjavo o dejstvu, je po oceni Vrhovnega sodišča po vsebini, slogu in sporočilni moči neprimerljivo z Janševo neodmerjeno prispodobo, naperjeno v osebo Carlove, zato ni mogoče šteti, da je bil Janšev čivk le protiutež predhodnega novinarkinega ravnanja.
Vrhovno sodišče v pričujoči sodbi opozarja, da njeno sporočilo ni v tem, da Janša ne bi smel kritizirati osrednjega nacionalnega medija ali izreči mnenja o novinarkini (ne)pristranskosti niti v tem, da bi se moral vesti spodobno in politično korektno ali da bi moral biti njegov diskurz argumentiran. Gre preprosto za to, da je bilo razmerje med osebnostno sfero Carlove in svobodo izražanja Janše do take mere porušeno, da to utemeljuje poseg v svobodo izražanja slednjega, je večinsko sklenil senat Vrhovnega sodišča, ki so ga sestavljali vrhovni sodnice in sodniki Jan Zobec kot predsednik ter mag. Nina Betetto, dr. Mateja Končina Peternel, Vladimir Horvat in Tomaž Pavčnik kot člani. Proti sta glasovala sodnika Zobec in Pavčnik, ki sta dala odklonilni ločeni mnenji (ločeno mnenje sodnika Zobca in ločeno mnenje sodnika Pavčnika).
Pripravil: Patricij Maček, mag. prava
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
