Sodišče prve stopnje je namreč zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo odpravnine, zoper takšno odločitev pa se je tožnica pritožila iz vseh pritožbenih razlogov ter med drugim navajala, da se delavec pravici, ki mu gre po zakonu, ne more vnaprej veljavno odpovedati.
Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 133/2021 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnica s toženo stranko sklenila tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer dne 23. 5. 2005 za določen čas od 1. 6. 2005 do 1. 6. 2010 za delovno mesto direktor; dne 1. 6. 2020 za določen čas od 1. 6. 2010 do 31. 5. 2015 za delovno mesto direktor ter dne 3. 6. 2015 za določen čas od 1. 6. 2015 do 31. 7. 2015 za opravljanje dela v. d. direktorice. Tožnici je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 31. 7. 2015 in med strankama tudi ni bilo sporno, da je tožnica zaradi prenehanja delovnega razmerja upravičena do odpravnine, sporna pa je bila višina le-te.
Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v 70. členu določa, da ima delavec, ki mu preneha pogodba o zaposlitvi za določen čas po prvem odstavku tega člena, pravico do odpravnine. Osnova za odmero odpravnine je po četrtem odstavku 79. člena ZDR-1 povprečna mesečna plača delavca za poln delovni čas v zadnjih treh mesecih oziroma iz obdobja dela pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V tretjem odstavku 230. člena ZDR-1 je določeno, da se določbe tretjega do sedmega odstavka 79. člena ZDR-1 uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi, ki so sklenjene za določen čas po uveljavitvi tega zakona, kar pomeni, da pripada odpravnina delavcem, ki so pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenili po 12. 4. 2013.
Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo odpravnino le za obdobje, za katerega je sklenila zadnjo pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 6. 2015. Višje sodišče je poudarilo, da je sodišče prve stopnje pravilno tolmačilo prehodno določbo tretjega odstavka 230. člena ZDR-1, po kateri se peti odstavek 79. člena ZDR-1 uporablja le za pogodbe o zaposlitvi, ki so bile sklenjene za določen čas po uveljavitvi novega zakona, torej po 12. 4. 2013.
Pritožbeno sodišče je tudi kot pravilno potrdilo stališče nižjega sodišča, da je dogovor o vračilu preveč izplačanih bruto plač z dne 10. 3. 2016 veljaven. V 9. točki dogovora sta se stranki dogovorili, da tožnici zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 31. 7. 2015 pripada na dan 10. 3. 2016 odpravnina v višini 600,39 EUR (glavnica v višini 572,99 EUR + zamudne obresti v višini 27,40 EUR). Stranki sta soglašali, da se terjatev tožnice do tožene stranke (odpravnina) v višini 600,39 EUR delno poravna (pobota) z delodajalčevo terjatvijo do tožnice (vračilo preveč izplačanih plač) v višini 420,90 EUR (10. točka dogovora). Preostanek dolga delodajalca do tožnice v višini 179,49 EUR pa bo delodajalec nakazal tožnici na njen transakcijski račun 11. 3. 2016. Stranki sta se dogovorili, da dogovor začne veljati z dnem podpisa obeh strank. Med strankama ni bilo sporno, da je toženec plačilo 179,49 EUR tudi izvršil.
Višje sodišče je potrdilo, da sta stranki veljavno sklenili dogovor z dne 10. 3. 2016. Ta ni nasprotoval ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom in tako ni bil ničen (86. člen Obligacijskega zakonika). Kot izhaja iz sodne prakse, se delavec vnaprej pravici, ki mu gre po zakonu, ne more veljavno odpovedati, glede pravice, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, pa lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove tako, da jo pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), o njej sporazume. V konkretnem primeru sta stranki z dogovorom ugotovili višino tožničine terjatve iz naslova odpravnine zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas (slabo leto po koncu delovnega razmerja tožnice pri tožencu, ko je plačilo iz naslova odpravnine že nastalo in tudi zapadlo).
Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
