Plače v zasebnem sektorju urejajo Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) in kolektivne pogodbe.
ZDR-1 v okviru načela prepovedi diskriminacije določa, da mora delodajalec delavcu v času trajanja delovnega razmerja zagotavljati enako obravnavo zlasti pri zaposlovanju, napredovanju, usposabljanju, izobraževanju, prekvalifikaciji, plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, odsotnostih z dela, delovnih razmerah, delovnem času in odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na osebne okoliščine, ki so primeroma naštete (drugi odstavek 6. člena ZDR-1). Te so narodnost, rasa ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barva kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vera ali prepričanje, starost, spolna usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali druga osebna okoliščina v skladu z ZDR-1, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških (prvi odstavek 6. člena ZDR-1).
Da bi torej prišlo do ugoditve zahtevka na sodišču, bi moral nižje plačani delavec zatrjevati neenakopravno obravnavno v primerjavi z višje plačanim delavcem, vam kot delodajalcu pa se pred tem ne bi uspelo ubraniti (pravilo obrnjenega dokaznega bremena pomeni, da je na delodajalcu dokazno breme, da do diskriminacije ni prišlo).
Iz sodne prakse izhajajo stališča, da samo dejstvo, da delavci na istem delovnem mestu prejemajo različno plačo, še ni v nasprotju z načelom enakosti oziroma s principom enakega plačila za enako delo ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Nana Weber: Na enakem delovnem mestu, 400 evrov razlike v plači
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 34, 2021
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.