Okrajno sodišče je s sodbo obdolženko oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Zoper sodbo se je pritožila okrajna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka.
Višje sodišče je s sodbo opr. št. IV Kp 22784/2018 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
Obdolženki, sicer sodnici - predsednici Okrajnega sodišča, so očitali uporabo službenega vozila v zasebne namene. Okrajna državna tožilka ji je najprej očitala, da je obdolženka uporabljala službeno vozilo za vožnjo na fitnes, ki ga je obiskovala skoraj vsakodnevno. Višje sodišče s tako trditvijo ni soglašalo, saj je bilo ugotovljeno, da je obdolženka opravila le nekaj voženj s službenim vozilom na fitnes, te vožnje pa so bile opravljene le izjemoma.
Višje sodišče je potrdilo ugotovitve nižjega sodišča, in sicer, da je bilo ugotovljeno, da je bila obdolženka na tri točno določene dneve v fitnesu, kamor jo je odpeljal šofer s službenim vozilom, ni pa je peljal tudi na druge dneve, ki jih okrajna državna tožilka navaja. Za tiste dni se priče – šoferji, ne spomnijo, koga so peljali, iz evidence pa izhaja, da je bilo prevoženih več kilometrov, kot je razdalja med sodiščem in fitnesom. Pritožbeno sodišče prav tako ponavlja, da navzočnost obdolženke na fitnesu ni predmet očitanega kaznivega dejanja, niti ne more predstavljati samodejnega zaključka, da so jo šoferji s službenim vozilom neupravičeno prišli iskat pred fitnes in jo peljali v službo.
Sodišče prav tako sledi ugotovitvam, da so bile vožnje na fitnes oziroma na delo predmet upravičenega razloga. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno sledilo zagovoru obdolženke, ko je pojasnila, da je zaradi stresa in slabega počutja skoraj vsakodnevno obiskovala fitnes in da je občasno prišlo do nujnih dogodkov, ko so jo v službi nujno potrebovali pred osmo uro, zaradi česar so jo prišli iskat s službenim vozilom na fitnes. Za zaključek, da je imela obdolženka v inkriminiranem obdobju veliko službenih obveznosti, ki niso bile omejene zgolj na poslovni čas sodišča, temveč je bila včasih potrebna tudi njena 24-urna dosegljivost, je sodišče prve stopnje imelo oporo v izpovedbah prič, ki sta izpovedala glede širokih in raznovrstnih obveznosti obdolženke kot predsednice Okrajnega sodišča. Na podlagi pričanje je sodišče zaključilo, da ni dokazano, da obdolženkine vožnje iz fitnesa niso bile vezane na poslovanje sodišča in kot take bile neupravičene.
Nadalje je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje o obdolženkinem poznavanju organizacije dela, vključno z uporabo službenih vozil in sklicevanjem podzakonske podpise. Višje sodišče je podarilo, da je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da pravilnik sodišča o uporabi službenih vozil ne določa natančno, kaj pomeni uporaba službenih vozil v službene namene, temveč je zgolj splošno določal, da se uporabijo službena vozila za opravljanje del in nalog v okviru službenih obveznosti zaposlenih. Naveden pravilnik je res podpisala obdolženka, kot to zatrjuje okrajna državna tožilka, vendar na podlagi dejstva, da so bile službene obveznosti obdolženke zelo široke in raznolike, nekatere pa tudi nevsakdanje, zato se je uporaba presojala v vsakem konkretnem primeru.
Pravilna je tudi ugotovitev nižjega sodišča, da si obdolženka ni sama podpisovala potnih nalogov, ampak je to počela direktorica. Vožnje iz službe v fitnes so bile opravljene na podlagi odredbe direktorice, kar je slednja v svoji izpovedbi tudi dopustila. Navsezadnje pa direktoričino (in ne obdolženkino) odrejanje voženj dodatno izhaja tudi iz poročil o porabi goriva, prevoženih kilometrih in zasedenosti vozil, kar utrjuje pravilne zaključke sodišča prve stopnje. Za preostale pritožbene navedbe, vezane na vožnjo v drug kraj zaradi pozabljenega računalnika, kot je to za eno od voženj pojasnila obdolženka, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre zgolj za lastno dokazno oceno oziroma sklepanje okrajne državne tožilke, ki nima podlage v dokaznem gradivu. Sodišče tudi poudari, da je uporaba službenega vozila po pravilniku sodišča izrecno dovoljena tudi v primeru slabega počutja ali bolezni upravičenca, kar pa ustreza navedbam obdolženke, da je bila v stresu, da se je počutila slabo in da ima zdravstvene težave.
Višje sodišče meni, da pritožbena izvajanja glede očitka zmotne ugotovitve dejanskega stanja pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka ne morejo omajati. Še zlasti ne, ko dokazno breme v kazenskem postopku nosi (upravičeni) tožilec, ki mora krivdo obdolženca dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma) in torej ponuditi toliko in takšne dokaze, ki omogočajo zaključek, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, čemur pa v obravnavani zadevi ni bilo zadoščeno.
Višje sodišče je pritožbo zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.