Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke uveljavljala plačilo uporabnine za poslovne prostore tožeče stranke, ki jih je brezplačno uporabljala tožena stranka. Tožeča stranka je lastnica poslovnega prostora v izmeri 22,48 m2 (ID ...) v poslovni stavbi. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, je poslovni prostor zasedala tožena stranka. Marca 2018 je tožeča stranka toženo stranko z dopisom pozvala, da pojasni, na kakšni pravni podlagi zaseda navedeni poslovni prostor in o tem predloži dokazila. Junija 2018 jo je pisno pozvala, da poslovni prostor izprazni. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo ter toženi stranki naložilo plačilo najemnine v višini povprečne tržne najemnine za primerljiv poslovni prostor in sicer 12.000,00 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, sodišče druge stopnje pa je ugodilo pritožbi tožene stranke ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ob tem je navedlo, da tožeča stranka ni navedla prikrajšanja, ki mora biti konkretno in realno.
Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da bi morala tožeča stranka, da bi uspela s tožbenim zahtevkom, zatrjevati in dokazati tudi svoje prikrajšanje.
V svojem sklepu opr. št. III DoR 169/2020 je revizijsko sodišče opozorilo, da je razlago določbe 198. člena v povezavi z 190. členom Obligacijskega zakonika (OZ) že opredeljevalo v več odločbah. Tako je v sodbi II Ips 48/2020 razložilo, da pojma „tuja stvar“, kot je uporabljen v 198. členu OZ, ni mogoče razumeti v najožjem semantičnem pomenu kot „stvar, ki je predmet lastnine“. Prav povezava s splošnim pravilom neupravičene pridobitve pove, da je do uporabnine upravičen tudi tisti, ki na stvari nima lastninske pravice, ima pa kako drugo pravico, ki ga upravičuje do njene uporabe, bodisi obligacijsko (na primer pravice najemnika), stvarno (na primer užitek) ali pričakovalno pravico.
Ko pa gre za razmerje med lastnikom in uporabnikom nepremičnine, je Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 117/2017 zavzelo zelo jasno stališče, da v tem primeru za utemeljitev zahtevka na podlagi 198. člena OZ zadošča, da lastnik zatrjuje in dokaže, (a) da je sam lastnik sporne nepremičnine, (b) da jo toženec brezplačno uporablja in (c) da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani. (Ne)upravičeni uporabnik pa se lahko svoje obveznosti razbremeni, če zatrjuje in dokaže, (a) da je bil dobroverni lastniški posestnik (drugi odstavek 95. člena Stvarnopravnega zakonika -SPZ) ali (b) da ima z lastnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko (brezplačno) uporablja sporno nepremičnino, na primer da gre za darilo, ali da je lastnik z dovoljenjem do preklica (prekarijem) privolil v svoje prikrajšanje.
Vrhovno sodišče je poudarilo, da iz tako oblikovanega stališča jasno izhaja, da lastnik ni dolžan posebej utemeljevati svojega prikrajšanja v povezavi z brezplačno uporabo njegove nepremičnine s strani osebe, ki za to nima pravnega naslova. V tem razmerju gre za lastninsko pravico, ki uživa posebno varstvo že po 33. členu Ustave RS. Odraz njenega varstva je tudi ureditev v drugem odstavku 95. člena SPZ, ki dolžnosti plačila uporabe stvari odvezuje zgolj dobrovernega lastniškega posestnika. Z uporabo razlagalne metode po nasprotnem razlogovanju (a contrario) to pomeni, da je nedobroverni posestnik lastniku dolžan povrniti korist, ki jo je prejel, ne da bi moral lastnik posebej utemeljevati svoje prikrajšanje.
Vrhovno sodišče je zaključilo, da je stališče sodišča druge stopnje, da bi morala tožeča stranka v okviru trditvenega bremena zatrjevati in dokazovati svoje prikrajšanje, zmotno.
Ker je sodišče druge stopnje odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na zmotno stališče glede zadostne trditvene podlage tožeče stranke in ob upoštevanju, da bi se tožena stranka obveznosti povrnitve koristi iz uporabe nepremičnine lahko razbremenila le z utemeljitvijo položaja dobrovernega lastniškega posestnika – na kar bi se tožena stranka lahko sklicevala tako v pritožbi, kot v odgovoru na revizijo, je Vrhovno sodišče zadevo vrnilo v postopek, v katerem bo moralo pritožbeno sodišče odgovoriti na neizčrpan del pritožbe.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
