Tožnica (delniška družba v stečaju) je s tožbo z dne 18. 1. 2019 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženka dolžna vrniti na podlagi sklenjene predpogodbe plačano aro v znesku 52.333,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, sodišče druge stopnje pa je zahtevek zavrnilo.
Vrhovno sodišče je v revizijskem postopku kot nesporna pravno pomembna dejstva ugotovilo:
- pravdni stranki sta 9. 4. 2008 sklenili predpogodbo, s katero sta se dogovorili, da bosta potem, ko bo spremenjena namembnost zemljišč iz kmetijskega v stavbno, sklenili prodajno pogodbo, s katero bo toženka tožnici prodala dve zemljišči;
- ob sklenitvi predpogodbe je tožnica toženki izročila aro v znesku 52.333,75 EUR;
- 21. 6. 2012 se je nad tožnico začel stečajni postopek;
- do spremembe namembnosti zemljišč je prišlo 16. 10. 2012;
- šestmesečni rok za sklenitev glavne prodajne pogodbe je potekel 16. 4. 2013;
- 15. 12. 2015 je tožnica toženko pozvala k vračilu are;
- 19. 1. 2016 je toženka odgovorila in tožnico pozvala k sklenitvi glavne pogodbe;
- 3. 3. 2016 je tožnica toženko obvestila o odstopu od predpogodbe 3. 3. 2016;
- 18. 3. 2018 je postal pravnomočen sklep stečajnega sodišča o soglasju z odstopom od predpogodbe.
Revizijsko sodišče ugotavlja, da se stališči sodišč prve in druge stopnje razlikujeta glede vprašanja, kdaj je začel teči splošni petletni zastaralni rok za uveljavljanje terjatve za vračilo plačane are. Sodišče prve stopnje je odločilo, da šele 18. 3. 2018 s soglasjem sodišča k odstopu od predpogodbe in je bila tožba vložena pravočasno. Sodišče druge stopnje pa, da je začel teči že s potekom šestmesečnega roka za sklenitev pogodbe in je iztekel že pred vložitvijo tožbe.
V nadaljevanju se je vrhovno sodišče najprej opredelilo do zastaranja in pravice do sodnega varstva. Slednja pravica ne zagotavlja le pravice predložiti zadevo sodišču, zagotavlja tudi pravico do vsebinske odločitve sodišča o spornih pravicah oziroma obveznostih. Uporaba instituta zastaranja pa prepreči vsebinsko obravnavo zadeve. Če sodišče ugovoru zastaranja ugodi, tožbeni zahtevek zavrne ne da bi ugotavljalo, ali obveznost v resnici obstaja.
Po pravilih o zastaranju upnik zaradi poteka časa izgubi pravico do sodnega varstva svojih pravic. Upnik namreč ne sme biti pasiven in mora poskrbeti za pravočasno varstvo svojih pravic, prav tako pa je treba v nekem trenutku zagotoviti dokončnost ureditve pravnega razmerja. Ob tem je vrhovno sodišče opozorilo da mnenje Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic: da je namen zastaralnih rokov v prvi vrsti zagotovit pravne varnosti in določitvi roka za sodno uveljavljanje zahtevkov, ki služi kot varstvo dolžniku pred uveljavljanjem zastaranih terjatev. Kot drugo pa zastaralni roki preprečujejo, da bi se sodišče izrekalo o dogodkih, ki so se zgodili v preveč oddaljeni preteklosti in glede katerih zaradi poteka časa ni več zadostnih in zanesljivih dokazov. Seveda pa je naloga sodišča, da v vsakem posameznem primeru ugotovi, ali je uporaba pravil o zastaranju, upoštevajoč naravo zastaralnega roka, združljiva s konvencijskimi zahtevami. Pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri kateri sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, lahko pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, če stranki nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi uporabila razpoložljivo pravno sredstvo. Uporaba zastaralnih in prekluzivnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic. V nasprotnem primeru lahko privede do posega v pravico stranke do dostopa do sodišča, ki ni sorazmeren z namenom zagotavljanja pravne varnosti ter pravičnega vodenja postopka.
Nadalje je Vrhovno sodišče opozorilo na posebna pravila glede vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb. Terjatve in obveznosti strank vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe ostanejo take, kot da do stečaja sploh ne bi prišlo. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v 267. členu določa, da ima stečajni dolžnik, poleg možnosti odstopa po splošnih pravilih Obligacijskega zakonika (OZ), še posebno odstopno pravico, s katero mora soglašati stečajno sodišče. Stečajno sodišče da soglasje k uresničitvi odstopne pravice, če se s tem dosežejo ugodnejši pogoji za plačilo upnikov.
Prav tako je v četrtem odstavku 265. člena ZFPPIPP določena posebna notifikacijska dolžnost upnika: upnik mora v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka obvestiti stečajnega upravitelja o svoji terjatvi do stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Če upnik upravitelja o takšni terjatvi ne obvesti, je po četrtem odstavku 265. člena ZFPPIPP stečajnemu dolžniku odgovoren za stroške in škodo, ki jo je ta imel zaradi njegove opustitve. Skladno z drugim odstavkom 267. člena lahko stečajni dolžnik odstopno pravico iz prvega odstavka tega člena uresniči v treh mesecih, ki teče od tistega med naslednjimi dnevi, ki je poznejši: od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka ali od dneva, ko upravitelj prejme obvestilo upnika iz četrtega odstavka 265. člena ZFPPIPP.
Upoštevaje posebne okoliščine obravnavanega primera vrhovno sodišče ugotavlja, da toženka v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka ni mogla obvestiti stečajnega upravitelja o svoji terjatvi do stečajnega dolžnika na podlagi predpogodbe, ker se takrat odložni pogoj še ni izpolnil. Njena terjatev iz predpogodbe za sklenitev glavne pogodbe je namreč nastala mesec dni kasneje, dne 16. 10. 2012 in je trajala le šest mesecev ter je prenehala 16. 4. 2013.
Če bi toženka stečajnega upravitelja v tem obdobju obvestila o svoji terjatvi, bi tožeča stranka na podlagi posebnih določb ZFPPIPP res od pogodbe lahko odstopila ter zahtevala vračilo are. Vrhovno sodišče je poudarilo, da v primeru, ko je stečajni dolžnik na podlagi sklenjene pogodbe sopogodbeniku dal aro ali je obveznost le delno izpolnil, nato pa ta pogodba med stečajnim postopkom na podlagi zakona ali razveznega pogoja preneha veljati, je stečajni upravitelj tisti, ki nosi odgovornost za pravočasno uveljavitev terjatve za vračilo danega. Upravitelj je strokovnjak, ki se mora po imenovanju z najvišjo stopnjo skrbnosti seznaniti s stanjem stečajnega dolžnika ter sestaviti otvoritveno poročilo, v katerem mora analitično prikazati premoženjsko stanje dolžnika. Vanj spadajo tudi potencialne terjatve do sopogodbenikov. Če bi odložili začetek teka zastaralnega roka za kondikcijske terjatve zgolj zato, ker se stečajni upravitelj ni uspel seznaniti s kondikcijskimi terjatvami stečajnega dolžnika, bi nesorazmerno posegli v pravni položaj nasprotne pogodbene stranke. ZFPPIPP prav zato, da ima stečajni upravitelj čas, da se seznani s terjatvami stečajnega dolžnika, v 249. členu določa, da zastaralni roki leto dni po uvedbi stečaja ne tečejo, kar je sodišče druge stopnje tudi upoštevalo pri izračunu zastaralnega roka.
V obravnavanem primeru je kombinacija odložnega pogoja za nastanek terjatve po predpogodbi in kratko (le šestmesečno) trajanje te terjatve res od obeh sopogodbenikov terjala še večjo skrbnost pri upoštevanju rokov. Vendar po oceni Vrhovnega sodišča tudi te posebne okoliščine ne utemeljujejo drugačne presoje (v smislu obstoja nepremagljivih ovir za uveljavljanje terjatve po 360. člen OZ).
Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo s sodbo opr. št. II Ips 21/2021 kot neutemeljeno zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
