Eno bistvenih vprašanj na področju kazenskega prava je vprašanje demokratičnega nadzora. Bolj ko je EU prevzemala pristojnosti na zadevnem področju od Maastrichtske in še zlasti od Amsterdamske pogodbe dalje, bolj pereče je postajalo vprašanje demokratičnega deficita ter vključitve demokratično izvoljenega Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov v postopek zakonodajnega odločanja. Zlasti na področju kazenskega prava v nekdanjem tretjem stebru je zgolj odločanje v okviru Sveta EU, torej predstavnikov vlad/izvršilnih oblasti držav članic (četudi soglasno), pripeljalo do izjemnega neravnotežja med učinkovitostjo pregona in pravicami obdolženca v škodo slednjih. Instituti, kot je na primer Evropski nalog za prijetje in predajo (ENPP)1 - čeprav uspeh v absolutnih številkah -, so pripeljali do vrste anomalij v posamičnih primerih, ki so dobile sodni epilog pred Sodiščem EU šele po letih uporabe, na primer:
- izročanje kljub zaporniškim razmeram, ki pomenijo kršitev 3. člena EKČP,
- izročanje na podlagi zahtev organov, ki sploh niso pravosodni organi,
- izkoriščanje instituta odprave dvojne kaznivosti za atipična dejanja,
- nesorazmerni odvzemi prostosti itd.
Kljub splošnemu uspehu je torej prišlo do "kolateralne" škode posameznih obdolžencev.2
Lizbonska pogodba (ki je povzela kazenskopravne določbe nikoli veljavne Ustavne pogodbe) je tudi:
- kazensko pravo vključila v okvir rednega zakonodajnega postopka,
- uvedla soodločanje Evropskega parlamenta in Sveta EU,3
- ga podvrgla v polni meri Sodišču EU,
- poudarila vlogo nacionalnih parlamentov v smislu proporcionalnosti in subsidiarnosti,4
- izrecno dala pravno podlago za harmonizacijo kazenskih pravic obdolžencev ob polni pravni veljavi Listine EU o temeljnih pravicah ter
-podvrgla Eurojust določenemu parlamentarnemu nadzoru.5
Posledično je prišlo do:
- bistvene redefinicije na primer vzajemnega priznavanja od absolutnega k relativnemu pojmovanju (s posebnim izrecnim zavrnilnim razlogom za kršitev človekovih pravic) in
- zavedanja glede razlik v pomenu nacionalne sodne avtorizacije v Evropskem preiskovalnem nalogu.6
Nasprotno 86. člen PDEU pri sprejemanju zakonodaje o EJT minimizira vlogo Evropskega parlamenta na golo soglasje glede končnega besedila, brez možnosti njegovega sooblikovanja.7 To pa se zrcali v določeni meri v samem besedilu uredbe, ki je v tem pogledu bolj usmerjena v učinkovitost postopka in pušča odprtih vrsto vprašanj o varstvu pravic obdolženca, na primer odprti odgovor na vprašanje sodnega preizkusa tožilske preiskave EJT. Tega ne ureja enotno, zato se bo obdolžencem, celo soobdolžencem sodilo v različnih državah članicah, v različnih pravnih položajih. Izpostavljam tudi problematiko pospešenega čezmejnega sodelovanja med delegiranimi tožilci, ki naj bi temeljila na logiki ene same sodne avtorizacije, itd. Tudi vloga nacionalnih parlamentov po Protokolu št. 2 je bila v veliki meri razvrednotena, saj je kljub pripombam polovice nacionalnih parlamentov in t. i. "yellow card procedure" Komisija zgolj potrdila svoj prvotni predlog.8 Obrazloženo mnenje o kršitvi subsidiarnosti je podal tudi Državni zbor. Menil je, da se lahko zoper goljufije EU bojujemo tudi drugače kot z ustanovitvijo EJT, in sicer z nacionalnimi organi kot do sedaj, z Eurojustom, Olafom in Europolom. Izrecno je navedel, da lahko ustanovitev privede do daljnosežnih posledic za slovensko ustavno in pravno ureditev ter delovanje nacionalnih organov.9
Okrepljeno sodelovanje
Ker ni bilo mogoče doseči soglasja, je EJT nastalo v obliki okrepljenega sodelovanja. Okrepljeno sodelovanje pomeni, da sodeluješ več, kot je dejansko treba po osnovnih pogodbah. Pogodbe EU dovoljujejo skupini držav članic, da gre dlje, kot to velja po osnovnih pogodbah, torej da še okrepijo medsebojno integracijo. Pri tem je asimetrično sodelovanje mogoče na več načinov.10 Omogoča ga že vrsta določb primarnega prava EU, na primer glede Schengena,11 monetarne unije,12 posebej dogovorjenega opt in/opt out na področju kazenskega prava13 ali na obrambnem in varnostnem področju v okviru "stalnega strukturnega sodelovanja".14 Hkrati je Amsterdamska pogodba uvedla sekundarno okrepljeno sodelovanje, sprva pod pojmom "tesnejšega sodelovanja" (closer cooperation).15 Že pogodba iz Nice je zadevo terminološko in vsebinsko spremenila, na primer z:
- uvedbo pojma "okrepljeno sodelovanje" (enhanced cooperation),
- odpravo možnosti veta pri Evropskem svetu,
- vključitvijo potrebe soglasja Evropskega parlamenta, če gre za področje soodločanja,
- določitvijo števila osmih držav itd.
Lizbonska pogodba je prevzela določbe nikoli ratificirane ustavne pogodbe in zadevo še dodatno uredila, na primer z zahtevanim predlogom Komisije, obveznim soglasjem Evropskega parlamenta in odpravo vloge Evropskega sveta.16 Hkrati Lizbonska pogodba na kazenskem področju neposredno predvideva avtorizacijo sekundarnega okrepljenega sodelovanja, če dogovor ni mogoč.17 To velja tudi za EJT, kjer tretji pododstavek prvega odstavka 86. člena PDEU določa, da ob nesoglasju in če želi najmanj devet držav članic med seboj vzpostaviti okrepljeno sodelovanje na podlagi zadevnega osnutka uredbe, te o tem v enakem roku uradno obvestijo Evropski parlament, Svet in Komisijo. V tem primeru se šteje, da je uvedba okrepljenega sodelovanja iz drugega odstavka 20. člena PEU in prvega odstavka 329. člena PDEU odobrena in da se uporabljajo določbe o okrepljenem sodelovanju.
Bistveno nerešeno vprašanje je možnost izstopa iz takšnega sodelovanja. Pogodbe EU z ničimer ne prepovedujejo, da kasneje izstopiš iz okrepljenega sodelovanja, oz. lahko se celo zgodi, da posamezna država ne bi izpolnjevala predvidenih pogojev za sodelovanje, če obstajajo (npr. samostojnost državnih tožilcev ali neodvisnost sodnikov v zvezi s postopki na podlagi 7. člena PEU).18 To kaže, da izstop ni izrecno prepovedan po Pogodbah.19 Pri tem se v literaturi razpravlja o tem, ali je dopustna morebitna omejitev na fazo postopka, in sicer samo do faze sprejemanja implementacijskih aktov.20 Menim, da je izstop pod določenimi pogoji (na primer kritje stroškov, izstopni rok itd.) mogoč tudi v kasnejši fazi. To na primer kaže že zgoraj navedeni primer "stalnega strukturnega sodelovanja" na obrambnem področju (46. člen PEU) ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Anže Erbežnik: Evropsko javno tožilstvo in vprašanja poštenosti postopka
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 24-25, 2021
>> Članek lahko preberete tudi, če niste naročnik.
Opombe:
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
