Drugo vprašanje je, kakšen bo dejanski učinek novele ZUstS-D v ustavnosodni praksi. Razlaga v konkretnih primerih bo pokazala, ali ZUstS-D pomeni večjo dodatno obremenitev Ustavnega sodišča in s tem morebiti težavo za hitrost in učinkovitost odločanja ali pa gre za bolj ali manj nepotrebno zakonsko spremembo, ki ne bo pomenila večje spremembe v položaju pobudnikov v postopku pred Ustavnim sodiščem.
Pravni interes le ob vložitvi pobude
Bistvena novost je, da mora pobudnik svoj pravni interes izkazati le ob vložitvi pobude. V primerjavi s prejšnjim besedilom prvega odstavka 24. člena ZUstS, ki je določal, da lahko pobudo da, "kdor izkaže pravni interes", sedaj novo besedilo tega člena določa, da lahko pobudo da, "kdor izkaže pravni interes ob vložitvi pobude".
Temu konceptualnemu premiku v pojmovanju pravnega interesa sledi sprememba v tretjem odstavku 25. člena ZUstS, po kateri Ustavno sodišče ne sme zavreči pobude "v primeru, ko že izkazan pravni interes pobudnika preneha obstajati po vložitvi pobude." Če se pravni interes ugotavlja le v trenutku vložitve pobude, potem je seveda logično, da ni pomembno, kaj se z njim dogaja kasneje. Ustavno sodišče pobude zaradi izgube pravnega interesa ne sme več zavreči, kar pomeni, da pravni interes ni več procesna predpostavka, na katero mora Ustavno sodišče paziti kot do sedaj, ves čas postopka, vse do trenutka sprejema odločitve.
Tretja vsebinsko povezana novost se nanaša na to, kdaj in kako Ustavno sodišče poziva vlagatelja na dopolnitev pobude, če pravni interes ob vložitvi pobude ni izkazan. Dosedanja ureditev je poziv Ustavnega sodišča predvidevala, če so se po vložitvi pobude spremenile okoliščine (dejstva), ki so bile pomembne za obstoj pravnega interesa in je moral pobudnik na poziv izkazati okoliščine, iz katerih je bilo razvidno, da predpis še vedno neposredno posega v njegove pravice, dolžnosti ali pravni položaj. Ker po novi ureditvi ni več pomembno, kaj se po vložitvi pobude dogaja s pravnim interesom, je zakonodajalec predvidel, da Ustavno sodišče pozove na dopolnitev pobude le, če ni razvidno, ali je pobudnik že ob vložitvi pobude izkazoval pravni interes. Kasneje, če se spremenijo okoliščine glede pravnega interesa, poziv na dopolnitev ni več predviden, saj naj bi Ustavno sodišče v vsakem primeru nadaljevalo odločanje in sprejelo meritorno odločitev. Vendar je zakonodajalec poziv na dopolnitev pobude zastavil relativno ozko, saj je predvideno le pozivanje na predložitev "listin za utemeljitev svojega pravnega interesa", iz katerih naj bi izhajalo, da je pobudnik izkazoval pravni interes ob vložitvi pobude. To pomeni, da ima vendarle pobudnik trditveno breme, da navede okoliščine oziroma dejstva, iz katerih izhaja pravni interes. Zdi se, da Ustavno sodišče ne poziva na dopolnitev, če je pobudnik "pozabil" navesti dejstveno podlago pravnega interesa, temveč le, če zatrjevana dejstva niso podkrepljena z dokazi (listinami). Pa še to bo verjetno prišlo v poštev le v primeru dvoma, torej če iz okoliščin primera ne bo jasno izhajalo, da vlagatelj bodisi ima pravni interes bodisi ga nima.
O razlogih za sprejetje novele ZUstS-D
Razlogi, s katerimi je predlagatelj zakona, poslanec Državnega zbora, utemeljeval potrebo po spremembi koncepta pravnega interesa, se ukvarjajo le s časovno dimenzijo odločanja Ustavnega sodišča. V prvotnem predlogu zakona lahko tako preberemo,
"da je pravica pobudnika, da Ustavno sodišče RS odloči o njegovi pobudi, ki izpolnjuje pogoje za vložitev pobude (izkazan pravni interes), odvisna od tega, koliko časa bo Ustavno sodišče RS o njegovi pobudi odločalo, čeprav gre za pomembno pravno vprašanje in je pobudnik ob vložitvi izpolnjeval vse pogoje, da se o njegovi pobudi tudi odloči. [...] To pomeni, da lahko Ustavno sodišče RS z daljšim časom odločanja (bodisi zaradi kompleksnosti zadeve bodisi ker pobudniku zaradi narave okoliščin preneha) vpliva na to, da ne bo odločilo o pomembnem pravnem vprašanju, zaradi katerega je pobudo sprejelo v obravnavo. [...] Obstoječa zakonska ureditev pomeni, da bo pobudnikova možnost (ko je pobuda že sprejeta v obravnavo), da Ustavno sodišče odloči o ustavnosti ali zakonitosti predpisov, ki posegajo v njegov pravni interes, v večini primerov odvisna zgolj od tega, koliko časa bo Ustavno sodišče RS o tej pobudi odločalo."
Razlogi, ki namigujejo na odgovornost Ustavnega sodišča ter pravni interes povezujejo s hitrostjo odločanja, so pavšalni in nimajo podlage v dejstvih, zlasti pa ne upoštevajo razvoja ustavnosodne prakse na področju pravnega interesa. Poleg tega je nerazumno reševati domneven problem dolgih postopkov - in ta problem, ki je povezan z obremenjenostjo Ustavnega sodišča, ni od včeraj - tako da se še bolj odpre dostop do Ustavnega sodišča. Pričakovati je, da bo to še prispevalo k podaljšanju povprečnega časa za sprejem odločitve. Koliko bo to podaljšanje, pa je odvisno od dejanskih učinkov te spremembe v praksi.
Zakonodajno gradivo ne navaja, zakaj se je nenadoma pojavila potreba po takih tektonskih spremembah v konceptu pravnega interesa. Naveden ni niti en novejši primer, pa tudi starejši ne, ko bi pobudnik ob vložitvi izkazoval pravni interes, nato pa bi ga med postopkom izgubil. Kaj šele da bi bilo utemeljeno, da je to tega prišlo zaradi dolgega odločanja Ustavnega sodišča. Tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora, ki je v zakonodajnem postopku o predlogu pripravila negativno mnenje, je opozorila, da je "pomanjkljivo obrazložena tudi ocena stanja, ki narekuje predlagane spremembe in dopolnitve zakona".
Poleg tega iz citirane obrazložitve zakonskega predloga izhaja skrb glede pobud, ki jih je Ustavno sodišče že sprejelo v obravnavo zaradi odločanja o pomembnem pravnem vprašanju. Problematično naj bi bilo zavrženje pobude, če je do prenehanja pravnega interesa prišlo po tem, ko je Ustavno sodišče pobudo že sprejelo v obravnavo, ker naj bi šlo za pomembno ustavnopravno vprašanje ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Sebastian Nerad: Zakonska sprememba instituta pravnega interesa za vložitev pobude za oceno ustavnosti >> ali na portalu Pravna praksa, št. 29, 2021
>> Članek lahko preberete tudi, če niste naročnik.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
