Okrajno sodišče je obdolženega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena v zvezi z 38. členom Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu izreklo denarno kazen v višini 175 dnevnih zneskov po 60,00 evrov, kar znaša 10.500,00 evrov, ki jih je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe
Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.
Pritožbeno sodišče je s sodbo IV Kp 56373/2020 ugotovilo, da pritožba ni utemeljena.
Kaznivo dejanje je bilo izvršeno med marcem 2011 in 8. aprilom 2011. Ker kazenski pregon storilca kaznivega dejanja ni več dovoljen po poteku 10 let od storitve kaznivega dejanja (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1), je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo, ali ni v času odločanja sodišča druge stopnje pravica do kazenskega pregona v obravnavani zadevi zastarala. Glede na 10-letni zastaralni rok bi zastaranje nastopilo 8. aprila 2021, pri čemer pa je potrebno upoštevati tretji odstavek 91. člena KZ-1, ki določa, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe.
Zaradi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 je bil sprejet Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoVid-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ), ki je v 3. členu določil način teka rokov v sodnih zadevah. V drugem odstavku 3. člena tega zakona je določeno, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, kar pomeni, da se je v nenujnih zadevah ustavil tudi tek zastaralnih rokov, in sicer v času od 29. marca 2020 do 31. maja 2020, glede na to, da je navedena določba prenehala veljati s sklepom Vlade RS. Zakon je torej določil, da roki v sodnih zadevah v tem času ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, obravnavana zadeva pa ni nujna. Zastaranje kazenskega pregona se je zato v obravnavani in ostalih nenujnih zadevah podaljšalo za 64 dni. V času odločanja pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi zato pravica do kazenskega pregona storilca ni zastarala.
V nadaljevanju se je višje sodišče opredelilo še do pritožbenih navedb glede opisa kaznivega dejanja in ugotovitev dejanskega stanja. Opis kaznivega dejanja se lahko vselej spremeni le v korist obdolženca. Tudi v predmetni zadevi sodišče prve stopnje v opis kaznivega dejanja ni poseglo tako, da bi bilo to v obdolženčevo škodo, razloge za to, da je poseglo v opis, pa je v sodbi ustrezno pojasnilo v točki 13 obrazložitve. Prav tako je ob preizkusu po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotovilo, da ima opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja vse zakonske znake kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena v zvezi z 38. členom KZ-1.
Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana, kar je v sodbi tudi tehtno in podrobno obrazložilo. Z razlogi, ki jih je navedlo, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema, pritožbene navedbe pa jih ne morejo v ničemer omajati.
Višje sodišče zaključuje, da je ugotovitev nižjega sodišča, da so bili odločevalci glede odobritve posojila preslepljeni, pravilna. Člani kreditne komisije so se namreč odločili za pozitivno mnenje pri odobritvi kredita zaradi prepričanja, da je namenjen za začetno financiranje izgradnje trgovine ter da se bo kredit poplačal iz realizacije projekta. Člani komisije namreč ne bi glasovali za odobritev kredita, če bi vedeli, da bo komitent znesek kredita porabil za plačilo svojih zapadlih obveznosti in likvidnostnih težav, ne pa za projekt.
Pritožbeno sodišče je odločilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja, zaradi česar pritožba ni utemeljena.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
