Institut je urejen v poglavju Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki ureja postopek v fazi priprav za glavno obravnavo. To pa pomeni, da sodišče izda zamudno sodbo v tej fazi postopka in da je ne more izdati kasneje, ko o zahtevku že meritorno odloča, izvaja dokaze in celo izda sodbo. Za izdajo zamudne sodbe ZPP ne zahteva več predloga tožeče stranke, ampak določa, da sodišče sámo izda zamudno sodbo, če meni, da so izpolnjeni pogoji za zamudno sodbo (318. člen ZPP).
Teorija loči (pravo) zamudno sodbo in nepravo zamudno sodbo, ki je v bistvu zavrnilna sodba. Zavrnilna (neprava) zamudna sodba se nanaša le na primere prave, vsebinske nesklepčnosti tožbe, ko torej iz jasnega opisa življenjskega primera oziroma natančneje iz konkretnega dejanskega stanja, ki ga je tožnik navedel v tožbi, ne izhaja zahtevana pravna posledica, marveč neka druga, ali (vsaj zdaj še) ni nobene pravne posledice ali pa ni pravne posledice zoper toženca (VSL sklep II Cp 1116/2019). To pa pomeni, da sodišče izda zavrnilno zamudno sodbo le, če ugotovi, da iz dejstev, ki so v tožbi navedena, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Ne more pa izdati zavrnilne zamudne sodbe zato, ker so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Če to ugotovi, zamudne sodbe (obsodilne) ne more izdati (VSK sklep Cp 995/2007).
Če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Ko presoja sklepčnost, sodišče opredeli življenjski primer, na katerega tožeča stranka navezuje pravno posledico, iz njega izlušči pravno relevantna dejstva ter opravi subsumpcijo teh dejstev pod pravno normo. Če tožeča stranka v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne (drugi odstavek 318. člena ZPP).
V tretjem odstavku istega člena pa je določeno, da ne glede na določbo prejšnjega odstavka sodišče ne določi roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka. Če iz opisanega življenjskega primera ne izhaja pravna posledica, je tožba nesklepčna. Pri izdaji neprave zamudne sodbe je potreben zadržan pristop, ker se zamudna sodba izda po uradni dolžnosti v fazi postopka, ko položaj tožnika ni povsem uravnotežen s položajem toženca ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
