c S
IZ SODNE PRAKSE: Odpoved delovnega razmerja zaradi izgube zaupanja 29.07.2021 Za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prvi odstavek 109. člena > Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) določa pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank pogodbe o zaposlitvi ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati zaradi izgube zaupanja, do katerega je pripeljalo tožnikovo ravnanje z znaki kaznivega dejanja pomoči k nadaljevanemu kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek tožnika, sicer zaposlenega kot policista, da se kot nezakonita odpravita sklep toženke in sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in je v delovnem razmerju za nedoločen čas z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi z aneksi, ter da je dolžna toženka tožnika pozvati na delo in ga za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje in mu obračunati bruto plačo. Zavrnilo je tudi njegov podredni tožbeni zahtevek. Tožnik se je zoper takšno sodbo pritožil iz vseh pritožbenih razlogov.

Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 160/2021 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ugotovilo je, da je nižje sodišče v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge za odločitev in se opredelilo do vseh bistvenih navedb tožnika. Ugotovilo je, da je tožniku podal odpoved generalni direktor Policije, ki je vsekakor za to pristojna oseba, razlog za odpoved pa je le-ta ugotovil, ko je bila zoper tožnika podana kazenska ovadba.

Rok za podajo odpovedi določa drugi odstavek 109. člena ZDR-1, pri čemer subjektivni tridesetdnevni rok teče od ugotovitve razloga za odpoved. Kdaj za podajo odpovedi pristojna oseba ugotovi razlog, je dejansko vprašanje. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se ta rok šteje od ugotovitve razloga s strani pristojne osebe znotraj delodajalca tožnika, to pa je 18. oktober 2016. Res je, da je zoper tožnika tekel predkazenski postopek, ki ga je vodilo A., vendar pa iz nobenega izvedenega dokaza ne izhaja (kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje), da bi generalni direktor karkoli ugotovil, preden je vodja Službe B. prejel elektronsko sporočilo s strani Policijske uprave E.. Vsa komunikacija je potekala med A. in Policijsko upravo E. oziroma Policijsko upravo F., ne pa tudi med vodjo kazenskega postopka in generalnim direktorjem.

Za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prvi odstavek 109. člena ZDR-1 določa pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank pogodbe o zaposlitvi ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Kot ugotavlja višje sodišča, pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je te okoliščine in interese ugotavljalo izven trditvene podlage toženke. Toženka je tako v sami odpovedi kot pred sodiščem prve stopnje navedla, zakaj z delovnim razmerjem ni mogoče nadaljevati. Kot dokaz je poleg listine - sklep o prepovedi opravljanja dela predlagala tudi zaslišanje priče. Na podlagi ocene njegove izpovedi in ob upoštevanju ravnanja, ki ga je storil tožnik, z znaki kaznivega dejanja pomoči k nadaljevanemu kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z 38. členom KZ-1 in 54. členom KZ-1 in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1, je pravilno utemeljilo izgubo zaupanja. Od policistov, katerih temeljna naloga je preprečevanje in odkrivanje kaznivih dejanj, se pričakuje večja stopnja zaupanja. Hkrati se je opredelilo do tožnikovih navedb, ki jih ponavlja v pritožbi, da mu nikoli ni bila izrečena delovnopravna sankcija, in da je delo dobro opravljal, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pretehtajo.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopkU (ZPP).

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.